AKAMI: SUNBURNT

ZARŠ, 2017

Z Akami smo se na naših valovih prvič srečali ob prijavi na Klubski maraton leta 2014, takrat še v precej drugačni estetski luči, kot jo bomo slišali v današnji Tolpi bumov. Za imenom Akami je takrat stal le Domen Slovinič, goriški glasbenik, ki se je s svojim širokim pristopom h glasbi razpiral v različne smeri ambientalne elektronike, nojza, elektroakustičnih minimalizmov, rokerskih avantgard, nenazadnje tudi kantavtorskih, poetskih form, s katerimi je pridno polnil  predvsem svoj spletni kanal na Youtubeu. Tekom turneje klubskega maratona se je iz one-man banda Akami prelevil najprej v kvartet, na koncu pa že v kvintet, ki je tudi  s skupnimi močmi zložil danes obravnavani prvenec Sunburnt, ki bo uradno izšel v četrtek, 5. oktobra, pri hišni Založbi Radia Študent.

Akami na albumu Sunburnt sestavljajo Domen Slovinič na vokalu in električni kitari, Brigita Gračner na klaviaturah in vokalu, Samo Pavlica – Linč na električni kitari, Boštjan Franetič z basom in Kristjan Buzeti za bobni. Ekipa, ki smo je torej vajeni že od maratona dalje, se je počasi, a vztrajno razvijala, v svojo glasbo dodajala tako žmoht kot tudi zasanjanost, še najbolj v aranžmajskem smislu. Skozi zares široko prizmo bi Akami po vsej verjetnosti svoj dom našli v psihedeličnem eksperimentalnem rocku. Komadi, ki so na začetku rasli kot samotarske pesmi domače izdelave v veliko bolj eksperimentalnih vodah, so na nek način izpadli tudi kot zametki za tršo, bolj dodelano in vsekakor bendovsko igro. Ta se je iz koncerta v koncert blago spreminjala v vse zanimivejše konstrukte zapomnljive narave in v začetkih še zadržano ter sramežljivo muzikalnost postavila na veliko bolj trdna tla z jasnim skupnim imenovalcem in priokusom mrakobnosti.

Akami se nam predstavijo z osmimi komadi različnih ekspresivnih karakterjev, ki se vijejo od introvsko zaspanih ambientalov, do podžganih in surovejših sedlanj debelejših distrozij. Komad Black Into White značajsko prevzame nedefiniran začetek in gladek prehod v The Sleep, v kateri se dvojno, molovsko vokalno podajanje konča durovsko – pozitivno, a še vedno prikrito in nepredvidljivo, ali če hočete drugače, nepričakovano ter zavajajoče. Sledi grungersko obarvana The Angster, komad, v katerem nihanja in odstopanja nivojev iz ozadja vlivajo mešane občutke in zmedo, ki smo jih vajeni ob raznih acid rock izpeljankah. Dobrodošla zmedenost pa se tu ne konča. Skladba Ego stoji kot prehod iz hrupnih diskusij v vokalno post-rockersko nepredvidljivo blodnjo, Stay pa skrbi za bolj igrivo in melodično valovanje na sicer temačni plovbi. Kar je skupnega tako komadom iz predbendovskega obdobja kot novejšim, je definitivno temačnost, ki pa se povsod pojavlja zares spremenljivo - kot brezbrižnost v komadu Sunburnt, kot surov in jezen pesimizem v The Angster ali kot prikrita vokalna otopelost skozi večino albuma. Slednja se večkrat pokaže kot močan adut predvsem v dvojini in dialogih.

V današnjem terminu torej premierno poslušamo kvintet Akami, ki so s svojim prvencem Sunburnt jasno začrtali in označili svoj diskografski debi. Album bo blagodejen tako za ušesa privržencev trših rokerskih izrazov kot tudi ljubiteljev milejših in subtilnejših zvočenj, nenazadnje pa se spušča tudi v odstopanja, s katerimi se odpirajo in pritajeno spogledujejo s še bolj nekonvencionalnimi izvedbami, ki jim presenetljivo ustrezajo oziroma očitno tudi ugajajo. Kakšne trenutke in ugodja strežejo Akami v živo, pa lahko preverite že v četrtek, 5. oktobra, v Klubu Gromka na Metelkovi ob uradnem izidu albuma Sunburnt, v frišni postavi s tovarišem Martinom Ukmarjem na basu.