ALESSANDRO CORTINI: Risveglio

Hospital Productions, 2015

Še ne 40-letni Alessandro Cortini je znan predvsem kot del ameriške glasbene institucije, imenovane Nine Inch Nails, h kateri sodi zadnjih deset let. Sicer pa je Cortini v Bologni rojeni in v ZDA šolani kitarist, ki je vse od leta 1998 del zasedbe, ki sliši na ime Modwheelmood, od leta 2006 pa delujoč tudi pod imenom Blindoldfreak in od 2010 še kot Sonoio. Vendar je Cortini že zdavnaj s strun presedlal pretežno na tipke in gumbke, zadnja dva albuma pa ustvaril tako rekoč v svojem »prenosnem« studiu, katerega nabor je za novo stvaritev nekoliko razširil, k čemur se vrnemo kasneje. Omenimo še, da je agilni Cortini tako kot svoj prejšnji album, izdan pod lastnim imenom in naslovljen Sonno, v lanskem letu ustvaril med prostim časom na turneji s prej omenjeno slavno zasedbo. Risveglio je tako njegov četrti album, ki ga je povil pod lastnim imenom, in hkrati drugi, ki ga je izdal za založbo Hospital Productions, ki jo vodi Dominick Fernow, znan predvsem pod umetniškim imenom Prurient.

Naslov albuma Risveglio lahko prevedemo kot prebujenje ali prebujanje, kar precej dobro ujame eno od albumovih osrednjih značilnosti, ki je kontinuirano stopnjevanje, recimo temu nekakšno postopno zvočno prebujanje. Že uvodni 'Stambecco' naznani to lastnost, ki prežema tako vsak komad na albumu kot tudi deluje na ravni albuma kot celote. Drugi komad 'La Sveglia', po naše budnica, dobi z zadnjim komadom na albumu še svojo bolj ritmično poudarjeno verzijo in tako se album Risveglio elegantno eliptično vrne v svoj začetni del. Rispetto je še najbolj »poskočen« komad z albuma, ki ga kljub skorajda potencialno osladnemu naslovu prvenstveno poganjata občutji preganjavice in znerviranosti, ki ju Cortini najbolje ujame v hladne rezke zvoke. Izpostavimo še komad 'Lotta', ki prinaša kulminirajoče vzdušje, kakršno vlada pred razbesnitvijo nevihte, in predzadnji komad 'Ricadere', kjer Cortinija odnese v že skorajda krautrockersko zasanjanost.

Za potrebe nastanka dotičnega izdelka je Cortini Rolandovemu MC-202, na katerem je nastal njegov lanski album, dodal še Rolandov TB-303, kljub temu kosu opreme pa nismo priča nikakršnim po acidu dehtečim stvaritvam. Alessandro Cortini z Risvegliom pravzaprav ujame ravnovesje med dronersko razpasenim in sterilno obvladanim izrazom. Kljub osnovnemu sidrišču, ki ga imajo skladbe, jih poganja večinoma konstantno stopnjujoč industrialni ustroj. In tako Risveglio na račun bolj poudarjene ritmičnosti pusti bolj dinamičen vtis od svojega lanskega predhodnika, k čemur pa največ doprinese konstantno napletanje stopnjevanja oziroma prebujanje, kot sporoča naslov albuma. V črno odet Richard Clayderman ...