ALLAH-LAS: Allah-Las

Innovative Leisure, 2012

Kvartet Allah-Las, ki je nastal v Los Angelesu leta 2008, se je svetu prvič predstavil lani, ko so objavili malo ploščo v produkciji njihovega somišljenika, prijatelja in podpornika Nicka Waterhousea, sicer tudi samega glasbenika, avtorja in pevca, ter odličnega poznavalca žlahtnega sixties zvoka. Skladbi Catmaran in Long Journey, ki jo bomo slišali tudi v današnji Tolpi Bumov, saj sta del septembra objavljenega prvenca, ki nosi ime benda, so zelo jasno nakazale potencial talenta za pisanje všečnih, zasanjanih, rahlo melanholičnih pesmi v slogu psihaldeličnega garažnega folka, ki ga ima skupina, katere trije člani so se spoznali, ko so delali v dobro založeni kalifornijski ploščarni. Allah-Las so odličen primer mladega novodobnega, ki je izhodišče za samosvoj slog našel v stilu glasbe, ki je med mladino prevladoval v nekih drugih časih, ki jih sami člani niso živeli. Toda dobra glasba je večna, in z njo so večne tudi ideje, ki jih prenaša,  vzdušje, ki jih ustvarja, in vibracije, ki jih oddaja. Allah-Las so ponotranjili duh sixties garažnega rocka, občutek za harmonije in smisel za melodije, nekoliko so ga spontano prilagodili svojemu slogu igranja in časom, ki ga živijo. Iz enotnosti in prepričljivosti vzdušja, ki so ga ustvarili na prvencu lahko razberemo, da so Allah-Las zelo dobro uglašena družbica, ki ima sijajen občutek za podrobnosti in skorajda slikarsko razume in čuti glasbo, ki jo igra.

Njihov pristop sega onstran obujanja določenega sloga. Allah-Las ustvarjajo podobo liričnih trubadurjev na popotovanju od kalifornijske puščavske do višav Andov v Južni Ameriki, preko argentinskih luk do maroških kavarnic, kjer se kadijo šiše in pije močen metin čaj do nežnih ribiških mestec v Istri. Bolj kot sam žanr psihadeličnega garažnega rocka, je njihov interes usmerjen v podžanr melanholične, harmonične lahke psihadelije, ki je ujeta v večen in enkratno barvit in večno magičen trenutek, ko se pri svojem zahodu sonce potaplja v mirno morsko ravnino. Letos bomo slišali zelo malo drugih rockovskih albumov, ki premorejo tako značilno vzdušje kot album Allah-Las. A njihova nadarjenost se ne konča samo pri tem. Allah-Las imajo pesmi. Sočne in spevne. Igrajo mehko, a obenem trdno. Niso glasni, niso hitri, a so obenem zelo rockerski. Tu je konstanten pulz basa, mreža, ki jo pleteta kitari, trden ritem bobna, in prijeten, dobro naglašen in lepo poudarjen vokal.

Na jadranje po gladini nas popelje valovanje morja v skladbi Catamaran, kjer se kitaram pridruži zvok marak. V skladbi Don't You Forget It pevec Miles Michaud izjavlja: “ko bo poletje zapustilo tvoje mesto, me ne bo več tukaj, odšel bom loviti sonce…”  Skupini se sicer nikamor ne mudi. Znajo ujeti trenutek in ga uživati. Busman’s Holiday lepo vijuga, in se prelevi v Sacred Sands, fin peščen surfič,  ki je eden od dveh instrumentalov na albumu. No Voodoo in Sandy zapeljujeta s svojimi harmonijami, Ela Navega je sambica s kitarskimi  elementi surfa, s katero pokažejo afiniteto do filmske godbe  iz italijanskih filmskih studiev in mojstrov, kot je Luis Bacalov. Tell Me je konkreten hit s pridihom Stonesov iz faze albuma  Aftermath, ki album popelje v zadnjo tretjino do zaključka v skladbi Long Journey, v kateri za posebno aromo dodajo občasne poudarke na zloščeni fuzz pedali.

S prvencem so Allah-Las opravili prvi del na potencialno dolgi poti, polni avantur, o katerih se bodo pripovedovale številne zgodbe.