Altın Gün: On

Les Disques Bongo Joe, 2018

Konec julija so v Turčiji po dveh letih od državnega udara prenehale veljati izredne razmere. V času zloglasnega lova na čarovnice je bila ena redkih konstant ta, da je bil turški Youtube kanal netd müzik (nedavno prodan medijskemu konglomeratu Demiroren Holding) med desetimi najbolj obiskanimi kanali na globalni ravni. Turške kolektivne organizacije kljub upadu prodaje fizičnih nosilcev zdaj upajo na boljše čase, saj skušajo skupaj z drugimi interesenti premamiti polovico prebivalstva, ki ima reden dostop do interneta, v prehod z oglaševalsko podprtega Youtuba na plačljive streaming storitve fizy ali Türk Telekom Müzik, ki sta v zasebni lasti dveh glavnih turških mobilnih operaterjev. Tudi vic, ki pravi, da v turških zaporih lažje dobiš avtorja kot pa njegovo delo, velja prej za pisatelje, kot za glasbenike. Izjemo predstavljajo kurdski glasbeniki, medtem ko večina javno ne oporeka trenutnim razmeram.

V primerih turške glasbe je zanimivo opazovati njene geografske meje. Glasbeno življenje, ki se je 600 let razvijalo v Otomanskem cesarstvu, je svoj čas segalo od Maroka pa vse do Indije. Glasbene sorodnosti nekdanjih držav Otomanskega cesarstva so marsikomu očitne, a vseeno zadnja desetletja večino glasbene potrošnje v Turčiji predstavlja glasba lokalnih izvajalk in izvajalcev. Če se osredotočimo na čas od nastanka republike leta 1923, je več glasbe prihajalo v Turčijo iz zahoda ali južnega Egipta kot pa iz nje (ali vsaj dlje v Evropo kot do Grčije). Tudi turški zvezdniki t. i. anatolskega rocka 60. in 70. let - Erkin Koray, Cem Karaca in podobni - se po številu turnej v svojem času ne morejo primerjati z nekaterimi današnjimi bendi: BaBa ZuLa, Gaye Su Akyol, Haylevar Alemi in podobnimi, ki smo jih priložnostno ujeli tudi v Ljubljani ali na Bledu. Med njih bi lahko uvrstili tudi tokrat obravnavano zasedbo, turško-nizozemsko skupino Altın Gün, ki je z letošnjim prvencem On navdušila mnoge poslušalce in glasbene promotorje.

Kaj pa pravzaprav slišimo, ko poslušamo Altın Gün? Šesterica glasbenikov prireja stare turške folk skladbe po vzoru turških psihedeličnih rockerjev iz šestdesetih in sedemdesetih let. Barış Manço, Selda ter že prej omenjena Karaca in Koray so zasloveli z glasnimi, elektrificiranimi instrumenti, rockersko formo za mladino, lahko dostopnimi singlicami, raznimi državnimi iniciativami za ustvarjanje v turškem jeziku in precej enostavno formo prirejanja pesmi. Tako kot njihovi predhodniki, Altın Gün prirejajo lokalno folk glasbo, bolje znano kot türkü, ki jo je v drugi četrtini 20. stoletja na desettisočih posnetkih arhivirala posebna komisija Kemala Atatürka, rekoč, da nova sekularna država potrebuje tudi novo sekularno glasbo, katere naknadna popularnost pa je bila predvsem odraz demografskih sprememb: rasti prebivalstva in hkratnega preseljevanja iz podeželja v mesta.

Z Altın Gün spremljamo uspešen zaključek zgodbe, ko se je po več desetletjih počasnega pronicanja v tujino nacionalni mladinski žanr uveljavil kot mednarodni žanr za glasbene entuziaste. Glasbeniki Altın Gün prihajajo iz Nizozemske, kjer bendi, ki želijo ponovno ovrednotiti žanr glasbe sveta, niso redki. Oba tolkalca zasedbe Altın Gün, Gino Groeneveld in Nic Mauskovich, imata vsak tudi svojo lastno zasedbo, v Altın Gün pa poleg njiju dva člana igrata še v raznih indie bendih, medtem ko sta za turški pečat zaslužna še dva turška Nizozemca. Gre za izkušene glasbenike, ki v nestandardnem formatu posnemajo svoje predhodnike. Poleg basa, klasičnega bobnarskega seta in elektrificiranega saza, Altın Gün redno dovajajo zvoke drugih tolkal, sintetizatorja in dobrodošlo mešanih tako moških kot ženskih vokalov. Z izvrstnim muziciranjem in nadgrajeno produkcijo – vsaj v primerjavi s turškim psihedeličnim rockom šestdesetih in sedemdesetih let – jasno navdušujejo tako v živo kot na desetih skladbah s svoje prve plošče On.

Vzemimo pod drobnogled dve skladbi, da malenkostno prečimo tudi jezikovno bariero. Cemalim in Şad Olup Gülmedim sta tradicionalni türkü skladbi. Cemalim – Moj Cemal – je žalostinka, v kateri žena poje o krutem umoru svojega karizmatičnega moža po imenu Cemal. V skrajšanem besedilu jo je večkrat priredil Erkin Koray, v verziji Altın Gün pa so v ospredju stalna bas linija, tamburin in šejker, ki ga nato prijetno obarvata ženski vokal in spretni sintetizatorski vložki. Avtor druge skladbe, Şad Olup Gülmedim ali grobo prevedeno Nisem ne slavil, niti se smejal, pa je verjetno slavni ljudski bard Neşet Ertaş, pesem pa album v sredini prijetno umiri, izvedena je namreč v prostoritmičnem stilu čustveno-izpovednega taksima.

Ob koncu je očitno, da je Altın Gün zrasel iz navdušenja nad zapuščino anatolskega rocka, ki ga realno večina med nami slabo pozna. A za kritično uho, ki je malo bolj seznanjeno z urbano turško glasbo zadnjih desetletij, njihove priredbe ne posedujejo pravega avtorskega pečata, s čimer na nek način ostajajo v senci originalov. V kontekstu črpanja iz ene izmed kulturno kompleksnejših popularnih scen, ki je od nastanka republike črpala iz romske, arabske, celo klasične turške glasbe, izpade nabor skladb in z njimi kontekst albuma precej povprečno. Profesionalnim glasbenikom, ki radi raziskujejo glasbe sveta in ki z entuziazmom izkoriščajo dostopnost glasbe dandanes - žal tudi Altın Gün - rada umanjka določena dodana umetniška vrednost. Upajmo, da je album On le prvi korak v tej smeri.