ALVIN LUCIER & MAZE: (Amsterdam) MEMORY SPACE

Unsounds, 2013

V Tolpi Bumov Radia Študent danes poslušamo svežo izvedbo dela „Memory Space“ ameriškega eksperimentalnega skladatelja Alvina Lucierja. Lucier je kontinuirano v ospredju ameriške avantgarde oz. eksperimentalne glasbe že od konca šestdesetih let naprej, kajpak tiste bolj akademsko resno-glasbene inačice, njegova dela pa vsebujejo tako kompozicije v ožjem smislu kot tudi zvočne inštalacije. Skupni vsemu pa sta drobovna raziskava zvočnih fenomenov ter konceptualna ostrina v najbolj žlahtni eksperimentalni tradiciji. Tokrat imamo opravka s kompozicijo, ki je leta 1970 nosila naslov „(Hartford) Memory Space“, v tokratni ediciji pa mesto v oklepaju zaseda Amsterdam. Plošča ima torej naslov „(Amsterdam) Memory Space“ in je izšla letos pri založbi Unsounds. 

Idejna zasnova dela je, kot je pri takih skladbah pogosto, relativno preprosta. Katerokoli število glasbenikov naj bi se odpravilo vsak v svoje izbrano zunanje okolje – ruralno ali urbano, naklonjeno ali sovražno, pravi Lucier - in nato slišano poustvarilo s pomočjo svojega glasu ali instrumenta ter izbranega spominskega orodja – posnetka, zapisa ali pač spomina. Izvajalci na „(Amsterdam) Memory Space“ so svoja okolja našli v Amsterdamu, opravka pa imamo s šestimi perspektivami, šestimi spominskimi linijami, ki se srečajo v času in prostoru. Ta skupek pa občasno prekinejo rezi v partikularno, kot bi za trenutek slišali, kaj posluša oz. je poslušal specifični izvajalec. Ta del vsekakor ni najbolj jasen, še posebej v navezavi na osnovna navodila.

A srž in potencial kompozicije „Memory Space“ se vsekakor nahaja v  spoprijemu z vprašanjem mimetičnosti muziciranja oz. širše, zvočenja ter odmiku od podedovanih glasbenih ekspresivno-gestikulacijskih modelov. Vse to so seveda nekatera izmed osrednjih zanimanj sodobne glasbe 20. in 21. stoletja, pa tudi marsikaterih drugih glasb in situacij, ki jih ta precej specifična oznaka ne zajema. Vsekakor je vprašanje „mimesis“ kot priznanega ali zanikanega in omalovaževanega izvora vsakršnega zvočenja živo in aktualno. Predvsem ker je to, čemur v določenem historičnem trenutku pravimo „glasba“, vedno skupek nasprotujočih si teženj in vrednostnih sistemov, ki jih med seboj ne gre na silo pomirjati. Če se torej lahko komu zdi ideja instrumentalne imitacije zvokov iz okolja kar preveč banalna, pa slišano na plošči „(Amsterdam) Memory Space“ precej spominja tudi na marsikateri rezultat sodobne ne-idiomatske improvizacijske dejavnosti. Slednja se je zgodovinsko pogosto križala in oplajala z idejami in praksami omenjene tradicije eksperimentalne glasbe, del njenega „razvoja“ pa se je vsekakor vršil tudi mimo nje, izhajajoč še iz mnogih drugih glasb, med katerimi nedvomno prednjači free-jazz. A vendar se vsi ti pristopi in interakcijski modeli pogosto znajdejo v nekem skupnem prostoru, kjer se fokus občutno premakne stran od konvencionalno-glasbenih naziranj  proti večji pozornosti na okolje in celostno zvočno podobo intervencij ter zvočnih procesov, ki se vedno že dogajajo. To, čemur bi lahko rekli „muziciranje“ oz. kvečjemu „zvočenje“, postane zelo „okoljsko“ - tako v samem načinu vznikanja in ponikanja kot tudi v svojih notranjih in kolektivnih dinamikah, aglomeracijah in razpršitvah.

Tovrstne zvočne svetove vsaj delno prepoznamo tudi pri poslušanju izvedbe Lucierove kompozicije. A dejstvo je, da načeloma pri izvajanju improvizacije ni oz. je prisotna kot sam poskus spoprijema z v končni fazi nerešljivo nalogo poustvarjanja nekega zvočnega okolja z drugimi sredstvi. Znajdemo se torej na svojevrstni zaznavno-konceptualni aporiji, v kateri kljub začasno obrzdanem intuitivnem in z izkušnjami izostrenem vstopanju v kolektivno zvočenje pristanemo v precej podobnem končnem rezultatu. Na „Memory Space“ lahko torej pogledamo tudi kot na izziv, kako misliti in dobesedno resno vzeti velikokrat uporabljeno frazo „pozornost na okolje“, ki lahko preveč površno vzeta postane svojevrstna floskula. Tega pa Lucierova preprosta in jasna konceptualna ozemljenost vsaj načeloma ne dopušča.