Alvvays: Blue Rev
Polyvinyl Record Co., Transgressive Records in Celsius Girls, 2022
Verjetno ste opazili, da se s koncem leta izpolnjujejo tudi seznami naj albumov, ki so izšli v letu 2022. V Tolpah bumov se pojavljajo albumi, ki smo jih med letom spregledali ali pa zanje ni bilo časa. Zato album, ki ga njegovi feni brez zadržkov razumejo kot popularno glasbo, v tej goščavi vrhuncev letošnje alternative morda preseneča. O naravi njegove umeščenosti govori tudi dejstvo, da je izjemno čislan pri medijih, kot so Pitchfork, Stereogum in Rolling Stone. Toda videz tretjega albuma kanadske skupine Alvvays je varljiv, saj njegova zasnova spodbuja, da ga poslušamo vedno znova in pri tem odnesemo vedno več.
Skupina se je v prejšnjem desetletju utemeljila s singli, med katerimi je najgloblje v kulturni zavesti ostal Marry Me, Archie. Prikupnost vokalistke Molly Rankin se je v besedilih opirala na nazor »nove iskrenosti« in na razburljiv pogled na vsakdanje zadeve, ki zato nikoli niso rutinske ali dolgočasne. Za prva dva albuma je bila značilna tudi produkcijska dovršenost, ki je z drugim albumom, Antisocialites iz leta 2017, segla že v prekomeren perfekcionizem. Bend je o tem reflektiral in letošnji album Blue Rev posnel v pičlih nekaj urah, brez dodatnega nasnemavanja. Razločnost zvoka je izginila in zvočni miks je tokrat bolj umazan. To pa pomeni predvsem, da skupina v živo zveni vsaj tako dobro kot na studijskih posnetkih.
Očitno je, da med delom in celoto prevladuje celota, da se torej Blue Rev posluša kot album, na katerem nismo pozorni na njegovo notranjo razdeljenost. Še več: v primerjavi z bendovimi dosedajšnjimi izdelki je najopaznejši poseg v pristop k pisanju pesmi njihova fragmentacija. Ne samo da so pesmi v povprečju dolge slabe tri minute, pač pa so tudi navznoter razdeljene na več segmentov. Ta direktna kršitev pravil pisanja pop pesmi pomeni, da se te ne usedejo v spomin in da so zato zvočno vpadljivejše, kar pa – in to nikakor ni protiintuitivno – pomeni, da moramo oziroma hočemo album poslušati večkrat.
Hitrost in kratkost skladb se vse prepogosto asociira z neke vrste tiktokizacijo glasbe oziroma prilagoditvijo vse krajšemu razponu dopaminsko požrešni pozornosti. Toda ali niso imeli že Beatli po dve minuti dolgih komadov? Alvvays nas tu opomnijo, da to, da se ti mudi, ni nujno proizvod neoliberalnega vdora razvnete dejavnosti v prosti čas – ta ga je samo prekril in si ga prisvojil –, ampak kaže na neko pristno energičnost življenja, ki mu štiriindvajset ur na dan pač ni dovolj. Nasprotno lahko album Blue Rev, ki zdrvi mimo nas, razumemo kot protest proti prekarnosti »albumov za enkratno uporabo«. Ta sicer ni brez tveganja: če nam po prvem poslušanju ne ostane v spominu, ga lahko poslušamo še enkrat, lahko pa ga prepustimo pozabi. Nalogo glasbenega novinarstva lahko v širšem razumemo ravno kot argumentirano odločanje, katera glasba je vredna vztrajanja. In tretja plošča Alvvays tega vsekakor je vredna.
Skupina nas preseneti tudi s kitarskim soliranjem, denimo na uvodni Pharmacist, v kateri se melodija za hip raztopi v odštekan sonicyouthovski hrup, ali pa v ringaraja punk skladbi Pomeranian Spinster. Podobnih ekscesov album žal ne ponudi – če jih sicer pri indie pop skupini ne bi pričakovali, pa jih sedaj, ko vemo, da jih premore, kar malo pogrešamo. Poleg tega bodo poznavalci opusa proto-hipsterjev The Smiths v komadu Pressed prepoznali poklon idolu Johnnyju Marru v obliki citata rifa iz This Charming Man. Neki drug poklon najdemo v naslovu skladbe Tom Verlaine, posvečene frontmanu newyorške postpunk skupine Television. Vse to nas napelje k občutku, da prav zares poslušamo enega vélikih albumov v tej zvrsti, saj si prostor bivanja čezgeneracijsko deli z velikani preteklosti – česar pa si album Blue Rev brez lastne veličine seveda ne bi mogel privoščiti.
Zadnja opazna sprememba, ki jo je skupina napravila v petih letih, je uporaba shoegazovskih prijemov. Ta v nasprotju s prej omenjenimi ni spet tako pogumna poteza, saj je shoegaze trenutno ena najpopularnejših zvrsti. Vendar pa to ne pomeni zgolj, da je kitarist nabavil nekaj pedal z efekti – člani viskozne teksture kitarskega hrupa učinkovito združujejo s svojim prepoznavnim zvokom. Ta trditev sicer velja v omejenem obsegu: shoegaze je bil vedno predvsem žanr, ki nagovarja Tebe in Tvoje doživljanje sveta, medtem ko je glasba Alvvays še vedno primerna za skupinsko poslušanje in tudi ples.
Sklenemo lahko, da je Blue Rev daleč od tega, da bi bil komercialni samomor – ravno nasprotno, skupino je pognal v še poslednje kotičke, kjer prej ni bila znana. Podčrtuje dejstvo, da albumov uspeh ni v nikakršnem konfliktu z inovacijo, vsaj v okvirih žanrskega konteksta. Poudarek na celoti albuma in ne na singlih kljub mehanizmom dobičkonosnosti, ki v sodobni glasbeni produkciji prioritizirajo posamezne komade kot samostojne enote, za skupino zato ne predstavlja koraka nazaj. Alvvays z Blue Rev odkrivajo že nekoliko pozabljeno vrednoto večkratnega poslušanja albuma v celoti tam, kjer je ne bi pričakovali – in zato si zasluži vidno mesto tudi v širši sliki letošnjega glasbenega izložka.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj