Amadou & Mariam: Folila

Nonesuch/distribucija Nika, 2012

Malijski slepi življenjski in ustvarjalni tandem Amadou & Mariam je na svetovno glasbeno sceno pljusknil leta 2004 z albumom »Dimanche a Bamako«, ki ga je produciral in na njem gostoval slavni Manu Chao. Pred tem sta bila sicer dejavna kopico let, objavila vrsto kaset ter tudi nekaj albumov, a globalno znana sta, kot rečeno, postala po sodelovanju z Manu Chaom.

Videti je, da se Amadou in Mariam od takrat raje zatekata k preverjeni formuli vabljenja znanih izvajalcev ter k bogati produkciji, saj sta tudi na naslednjem albumu »Welcome to Mali« gostila nekaj vidnih gostov. Ta praksa pa je doživela kulminacijo na nedavno objavljenem albumu »Folila«, na katerem gostov dobesedno mrgoli. A vendar je zgodba o gostujočih glasbenikih malce drugačna.

»Folila« bi moral sprva biti dvojni album z istimi komadi, a v različnih zvočnih okoljih; na prvem, ki je nastal v New Yorku, naj bi sodelovali številni, zvečine ameriški izvajalci, drugi, posnet v domačem Bamaku, pa naj bi bil posnet v bolj asketskem, torej bolj ali manj akustičnem zvočnem okolju, le z glavnima protagonistoma v glavni vlogi ter s ščepcem afriških prijateljev na različnih inštrumentih.

Kakor koli, iz nam neznanega razloga si je tandem premislil ter v en album združil posnetke za oba albuma. Lahko domnevamo, da so spričo okoliščin nastanka pričujočega albuma mešani občutki nemara marsikoga prevevali še pred poslušanjem, ko je prebral dolg seznam gostov, tako vokalnih kot inštrumentalistov.

Med njimi so, če se ustavimo pri najbolj znanih, Santigold, Ebony Bones, Amp Fiddler, pihalna sekcija benda Antibalas, člani bendov Yeah Yeah Yeahs, TV on the Radio ter kontroverzni francoski pevec Bernard Cantat. Slednji pušča kar slab okus k celotnemu izboru, saj gre, kljub njegovim glasbeniškim referencam, za človeka, ki je do smrti pretepel svojo punco, dodatno ogorčenje javnosti pa je povzročila njegova predčasna izpustitev iz zapora. Če zmoremo pozabiti na njegovo temno plat, moramo, hočeš nočeš, njegove prispevke oceniti kot zelo posrečene, njegovo gostovanje na tem sončnem, poskočnem in radoživem albumu pa je vse prej kot posrečeno.

Če se vrnemo na številčnost gostov: saj če bi šlo le za afriške gostujoče glasbenike, o mešanih občutkih nemara sploh ne bi veliko govorili, a pri tem albumu je malijski par zbral ne-afriške glasbene prijatelje precej raznovrstnih žanrskih usmeritev – od rocka, ekscentričnega in eksperimentalnega popa do soula, reggaeja, alter rocka in še česa. Bil bi čudež, če bi se prav vsi ujeli z Amadoujem in Mariam oziroma bi imeli najbrž opravka z mojstrovino. Mojstrovine vsi ti glasbeniki na kupu niso posneli, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je »Folila« slab ali povprečen album.

Pravzaprav se je večina gostov dobro odrezala, sploh če vemo, da je dobršen del gostov dejavno soustvaril posamične komade, v katerih nastopajo. Album se začne in lepo teče dobro polovico, potem pa slišimo tudi kaka manj uspela srečanja. A osredotočimo se raje na tiste uspele: tu je predvsem uvodni komad, zapet skupaj s Santigold, zatem pesem, v kateri gostuje prifrknjena angleška pevka Ebony Bones, skoraj vsi z nesrečnim Cantatom, pa komad s članoma TV on The Radio.

Album »Folila« ohranja prepoznavno afriško zvočnost dvojca Amadou in Mariam v dobršnem delu, a ponekod se komadi zasukajo v drugačne smeri od soula in hiphopa do reaggeja in alter rocka. A vendar v tem ne vidimo nič slabega; sodelovanje enako mislečih ne mora nujno pripeljati do enako zveneče glasbe. Najbolj pomembno je, da komadi, v katerih so se gostje dobro vklopili, ne rušijo celovitosti albuma. A vendar, glede na vse našteto, bi težko album doživeli kot dovršeno in zaokroženo delo – predvsem zaradi manj uspelih komadov, ki popolnoma pogoltnejo prispevek dveh glavnih protagonistov in porušijo lep tok albuma.

Še bolj nas pri poslušanju moti naše vedenje o prvotnih dveh albumih, saj nam denimo par akustičnih komadov, posnetih brez zahodnjaških gostov, zažgečka domišljijo, kako za vraga bi Amadou in Mariam po vseh teh letih zazvenela brez znanih imen in razkošnega, produkcijsko dodelanega večslojnega zvoka.

Če strnemo: kljub preobilici gostov deluje album bolj celovito, kot bi to pričakovali, a ostane neprijeten občutek, da smo prej kot nov album malijskega tandema poslušali album, ki bi ga v trgovini iskali pod »različni izvajalci«. Pa vendar malijski par ohrani precej svoje razpoznavnosti, tako v melodiki kot v samem grajenju pesmi, njihova simpatičnost in obvladovanje pevskih in inštrumentalnih nalog pa nikoli nista postavljena pod vprašaj. Pa vendar … od naslednjega albuma Amadou & Mariam si gotovo ne želimo spet slišati podobnega projekta.