Amnesia Scanner: Another Life

PAN, 2018

Tokrat je pred nami v Tolpi bumov izdaja, katere izbira je logična in samoumevna za Radio Študent v letu 2018. Spet bomo namreč zavijali po zaprtih ceveh elektronsko pustolovskega glasbenega tobogana, po katerem se tako ali drugače spuščamo že od začetkov trendov, ki bi jih bilo najlažje ponazoriti z miselnimi poskusi čelnih trčenj sodobnih tradicij elektronskih plesnih glasb, nojza v spoju z industrial in EBM estetikami ter aktualnih prenarejanj idej o tem, kaj in kakšna je lahko glasba, ki naj bi nagovarjala tudi širše od skrajno nišnih, tako imenovanih eksperimentalnih žanrskih estetik. To zadnje seveda trendu vsiljuje oznako pop ali v najboljšem primeru pridevnik popoidno, seveda pa gre ob tem za skrajno elastično uporabo pojma, naš kolega Leteči pilot bi namreč lahko tudi popolnoma razumno pristavil – da je takšna uporaba nora in podcenjujoča hkrati. Podcenjujoča seveda v odnosu do kanona pop glasbe.

Amnesia Scanner je iz Berlina delujoči duo producentov, ki sta v zadnjih nekaj letih pod danim imenom ustvarila manjši katalogec stilsko razpuščene, abstraktne elektronske glasbe, vezan na intermedijsko prezentacijo, v katere fokusu je bila seveda predvsem sodobna tehnologija, nje potenciali, afekti in padci. S ploščo Another Life Amnesia Scanner tokrat prvič odstopata od krajših formatov in vstopata v svet albumske izdaje, dolgometražca. S tem je njuna glasba pridobila očiten elan, željo po odmevnem vstopu na parket najvišje profiliranih imen takšne sodobne alternativne elektronike, za kar jima morda niti ne manjka izkušenj, producenta sta namreč v preteklosti pod drugim imenom ustvarjala tudi že precej dostopnejšo, plesiščem in masam prijaznejšo muziko.

Že prvih nekaj hitrih poslušanj albuma Another Life hitro sproži serije prijetnih, lahko pa tudi kislih asociacij. Prijetne asociacije so tiste, ki njuno novo glasbo veliko močneje kot doslej približajo izrazom različnih producentov primerljive sodobne glasbe, izrazom Lorenza Sennija, Sophie, zgodnjega Arce ali denimo newyorškega izvajalca Machine Girl. Težko pa je soočenje najprej z dejstvom, da sta Amnesia Scanner tu opustila idejo radikalnejših formatov, ki so jasneje razkrivali specifično njune mejne glasbene ideje, in hkrati še z dejstvom, da je Another Life preprosto bolj derivativen kot večina izdaj izvajalcev, na katerih izraze nas plošča spominja.

Verjetno največja posebnost plošče Another Life je delo z vokali. Ti so z izjemo dveh prispevkov kolegice Pan Daijing vsi sintetično generirani, močno in do neprepoznavnosti izustenj popačeni ter skrajno sladkobno melodično modulirani. V kombinaciji z že dobro znano uporabo maksimalističnih sintov, začetke katere lahko odkrijemo že vsaj pred desetletjem, v britanskem valu z Rustiejem in Hudsonom Mohawkom na čelu ... v takšni kombinaciji je torej izkušnja plošče Another Life gotovo ena tistih polarizirajočih, ki manjši del predvsem mlajših poslušalcev pripravijo do širokih nasmeškov na obrazih, drugi, večji del poslušalcev pa nezadržno in predvsem v močnih afektih odbijejo. Na koncu pa je seveda to vprašanje preference in zahteve po resnosti. Težko bi bilo zanikati, da sta Amnesia Scanner konceptualno resnost s ploščo Another Life postavila vsaj nekoliko na stran oziroma sta jo v namen albuma in približevanja trendu vsaj do neke mere banalizirala.

In seveda je omenjena preferenca, v točki, v kateri se mnenja in naklonjenosti lomijo, lahko bolj ali manj ključna. Pomembnost resnosti formatov, v katerih umetniški projekti naslavljajo določena družbena vprašanja, je seveda odvisna od teže tematskih in ideoloških odgovorov, ki jih projekti ponujajo. V primeru Amnesia Scanner se z novo ploščo znajdemo pred diskurzivno izjemno neposredno podano zgodbo cyberpunka med utopijo in distopijo, pred vprašanji povsem domišljijske narave, ki seveda spodbujajo divje, futuristične, površinsko močno fascinantne zgodbe, zgodbe, ki s pojmi tehnološke prihodnosti, transhumanizma in trigger worda pospeševanja ... rokujejo na vse bolj nepoglobljen in površinski, senzacionalističen način. Morda pa je pospešek vseeno še vedno prešibak, preobotavljiv. V dobi interneta se taktiziranje na ravni vsebine bolj slabo izplača ...