AMPARO SÁNCHEZ: Espíritu del Sol

World Village / Harmonia Mundi, 2014

Amparo Sanchez, španska kitaristka in vokalistka, je že kar nekaj časa prepoznavna v glasbenih vodah, in sicer njeni začetki segajo v leto 1997, ko je pod imenom »Amparanoia« izdala odlično albumsko izdajo »El Poder De Machín«. Glasbenica je vzklila izpod pompa, ki ga je s pionirstvom glasbene rokerske fuzije evropskih in ameriških korenin naredil »Manu Chao«, ta dva sta bila namreč prijatelja in občasna kolaboratorja. Amparo je s španskimi koreninami, z več stilskimi kolaži in navdahnjenostjo markantnih pevk, kot sta Billie Holiday in Nina Simone, stopala po njegovi poti, a hkrati gradila svoj edinstven izraz znotraj takoimenovanega »mestizo rocka«. Izraz mestizo v španščini pomeni mešano in v špansko govorečih državah označuje osebe, ki so hkrati  evropskega in domorodnega ameriškega rodu.

Po desetih letih uspešnega koncertiranja s skupino je leta 2006 nekaj glasbenikov po naključju zamudilo letalo in je bila primorana iti na oder sama z bobnarjem in basistom. Koncert je bil sprejet z navdušenjem in je spodbudil njeno nadaljnjo samostojno kariero, ki je od leta 2008 pa do danes postregla z vedno bolj osebnim pristopom. Tekom lanskega leta se je predstavila s tretjo samostojno izdajo, naslovljeno ‘Espíritu del Sol’. Izdaja sledi njenemu razvoju, torej, prav tako je žanrsko zelo odprta in kombinira ter združuje raznorazne vplive od latino plesnih ritmov, reggaeja, pa vse do španskega popa in rokerskih podstati.

K polnemu zvoku na albumu pridoda širok izbor glasbenikov. Producent albuma Joey Burns, ki je njen dolgoletni sodelavec in je sicer član ameriškega kolektiva Calexico, je k sodelovanju privabil še nekatere člane tega kolektiva. Zasedba na plošči tako obsega še zvoke godal, trobil, klavirja, harmonike in dodatne vokale, poleg tega so se pridružili še nekateri latinoameriški glasbeniki, ki so skladbam dali nenadomestljiv pečat. 

Tudi na zadnji izdaji bi, če izvzamemo vokale, težko določili geografsko poreklo plošče, saj je resnično nadnacionalni talilni lonec in se od komada do komada prestavlja po državah sveta. Že v uvodni skladbi najdemo zvoke westerna in americane, ki so jih zagotovo spodbudili tako okolje, kjer je bila plošča posneta, kot člani skupine Calexico. Skladba  »Luces En El Mar« izzveni v klasičnem afrokubanskem stilu, prav tako se ta stil prikrade na plano še v marsikateri skladbi ali skozi razgibane perkusije, kitaro, ali večglasno petje kot v skladbi »Hermosa« ali »Sin nombre«. Tako močan plesni in južnoameriški vpliv seveda ni naključje, veliko skladb je nastalo tekom turneje po Mehiki in Argentini. Latino ritmi se z nekaterimi skladbami presekajo, tako na primer v »Rio Turbio«, z rahlo reggae dinamiko, kjer gostuje tudi argentinska reperka Malena de Alessio. Spet drugje se pojavijo nežne pop balade.
 
Na albumu najbolje izpadejo pesmi, ki so zelo opredeljene oziroma vsaj osredotočene v neki smeri, in sicer tiste, ki imajo močno brass sekcijo in asociirajo na avtentično kubansko glasbo, ali pa razmazane kitare, ki pričarajo western in country glasbo ter se lepo usklajujejo s španskim raskavim in močnim vokalom. Vse skladbe bazirajo na plesnih ritmih, izstopajo pa skladbe, ki so po dinamiki bolj žive, saj v njih najbolj zažari Amparin temperamenten vokal, take so na primer »Luces En El Mar«, »Mi Gitana«, »Hermosa« in »Cuarteto en Paris«. Na slednji gosti tudi »La Mona Jimenez«, zvezda argentinskega glasbenega žanra »cuarteto«, in je ena izmed bolj prebujajočih se skladb na plošči.

Album nam postreže tudi z dvema poklonoma, prvi je Amparin poklon najbolj znani pevki mehiških »cancion ranchera« Chaveli Vargas s pesmijo »El Ultimo Trago«, ki pa žal poslušalca, ki je slišal Chavelino dramatično in srčno izvedbo, ne prepriča. Album se zaključi z energično priredbo skladbe skupine Mano Negra » Long long nite«.

Espiritu del Sol je ogledalo našega časa in tudi Amparinega razvoja, saj s stilsko raznolikostjo in jezikovno neobremenjenostjo nakazuje globaliziranost sveta. Večnacionalna fuzija je seveda lahko zelo dvorezen meč. Prav tako kot lahko pesmi zvenijo zelo poslušljivo in univerzalno zaradi svoje več-etične identitete, pa na drugi strani, kar se je mestoma izkazalo tudi na tem albumu, lahko izgubijo osebnost. Namreč, kar nekaj skladb na plošči je na žalost ravno zaradi te neopredeljene mešanice zelo pozabljivih. 

Kljub temu pa se v močnejših in avtentičnih delih plošča  prikupi s svojo plesno dinamiko, raznovrstnostjo, pozitivno energijo in seveda z Amparinim včasih rokersko ali spet drugič tradicionalno navdahnjenim vokalom. Amparo ohranja vabljiv in sproščen pristop, ki je mestoma zelo prikladen, se je pa z izgubo mladostniške energije izgubil tisti del njenih začetnih let z Amparanoia-o, ko je v vseh skladbah še žarela ostrina izraza. V živo se nam bo glasbenica s spremljevalnim bendom predstavila 10. februarja v sklopu Cankarjevih torkov.