Amyl and the Sniffers: Comfort To Me

ATO Records, 2021

V današnji Tolpi bumov se posvečamo relativno mlademu, a hkrati pomembnemu bendu, Amyl and The Sniffers. Zasedba obstaja od leta 2016, večje pozornosti pa je bila deležna leta 2019 po izdaji istoimenskega albuma, ki smo ga obravnavali tudi na Radiu Študent in za katerega je prejela glasbeno nagrado ARIA za najboljši rock album leta 2019. 

Comfort To Me je bendov drugi studijski album in že začetna pesem, Guided by Angels, napove, da bo nastopil še ostreje in udarneje, kot so si člani svoje ustvarjanje zastavili na samem začetku. Basovska linija, ki igra pri komadu odločilno vlogo, nas srdito, a ne preveč agresivno uvede v zgodbo izdaje. Druga pomembna, morda celo najpomembnejša oziroma najglasnejša komponenta pa je prav gotovo pevka Amy Taylor. Pri tako udarnih rock’n’roll projektih je taka močna energija tisto, kar bend pač naredi boljši, zagotovo pa drugačen od vseh ostalih, povprečnih mačističnih rock’n’roll riff bandov. 

Za unikatnost je zaslužna Amyl, vendar ne zgolj zaradi svojega svojevrstnega vokala, temveč tudi kot glavna piska besedil, čez katere kljub nažigaškim kitaram izliva svojo dušo in življenjske frustracije. Tako lahko denimo v pesmi Freaks to the Front opravimo z Amyjino jezo zaradi njenega videza, ki naj bi izvirala še iz najstniških let in z londonskih ulic, na katerih je bila oklicana za grdobo. Besedilo pa gre takole: »I’m short, I’m shy, I’m fucked up, I’m bloody ugly! Get out of my way, don’t bloody touch me!« In medtem ko v besedilu ne želi dotikov, je lirika polna nasprotij, protislovnih elementov, ki se kregajo v njeni glavi. Z njimi odpira vrata v lasten svet, glasbeni rifi pa nas uspešno popeljejo po sobanah depresije, jeze in borbenosti, katerih zaklenjena vrata odklepajo univerzalni bobnarski ključi, tako kot pri komadu Security.

Plošča v naših mislih hitro vzpostavi povezavo z  bolje poznano Courtney Barnett, kar ni naključje. Gre namreč za istega producenta, Dana Luscomba, ki je verjetno razlog za osvežen, udarnejši, a posledično tudi bolj izčiščen zvok Amyl and The Sniffers. Kljub na videz raztresenemu poslušanju se na izdaji slišijo natančno premišljeni udarci in posamezni kitarski vložki, na primer v No More Tears, ki je hkrati tudi edini počasnejši, baladno obarvani komad na plošči. 

Če bi živeli v preteklih časih, bi recenzentka to plato in bend z lahkoto pripisala glasnemu klubu GBH, v katerem so se razvijale in si ime ustvarile zasedbe, kot je The Ramones. A v sedanjosti so Amyl & The Sniffers bend, ki ga ni možno primerjati s sedanjimi ali legendarnimi bendi. Preprosto orjejo ledino z lokomotivo Amy, ki s škarjami v rokah poreže vse moteče elemente in se usmeri točno tja, kamor si sama želi. ​​Redko, a nadvse lepo je videti tako intenzivno energijo, kot jo premore plata Comfort To Me. Še lepše in redkejše je videti tako močna besedila, zapakirana z ženskim strupom in nebogljenostjo hkrati. Comfort To Me je naslednja, še višja stopnička od prvenca, in če črpamo kar iz plate, bi lahko tole recenzijo zaključili z besedami »And she’s buying a stairway to heaven«. Recenzentka pa bi dodala še: »To rock’n’roll heaven.«