ANA ĆURČIN: Sketches of Belonging

Samozaložba/Pop Depression, 2016

Leto 2015 je bilo za ex-yu indiefolkovsko produkcijo zelo donosno. Med aktivnimi izvajalci, ki so se tedaj lahko pohvalili z novimi projekti, smo zasledili Saro Renar, Pridjeve, Žen, Artan Lili in Stray Dogg. Poleg njih je svoj prvenec Sketches of Belonging z razširjeno zasedbo izdala  tudi beograjska kantavtorica Ana Ćurčin.

Ćurčinova je svoj prvenec načrtovala vsaj tri leta pred njegovim dejanskim izidom. Drži se je sloves ustvarjalke, ki potrpežljivo in konsistentno piše in aranžira svoje skladbe. Ni drvela, temveč je čakala na prave trenutke navdiha, ki so ji tako rekoč narekovali, kaj in kako naj se izpove. Avtorica zastopa stališče, da mora biti pesem preslikava notranjega sveta avtorja, sicer ni iskrena in ne more obstati v svetu kot nek artefakt, h kateremu bi se kritičen poslušalec ali bralec poezije vračal.

Na plošči Sketches of Belonging se staplja 13 pretežno akustičnih skladb. Kljub temu, da so vse odpete v angleškem jeziku, ni zaslediti neke poetične zakrnelosti. Pravzaprav je vseskozi čutiti to spontano lahkotnost in poslušalec ne dobi občutka, da bi se avtorica še lahko izrazila kako drugače. Kako je avtorica pri pisanju skladb prvenstveno sledila svoji inspiraciji, je mogoče prepoznati tudi v spreminjajočem se vzdušju na plošči. V slogu se spreminja tudi barva njenega glasu – od vedrega žvrgolenja preko krčevitega izvijanja do raskavega mrmranja. Tudi instrumentalna plovba na plošči je barvita. Melanholične valove sprožajo skladbe Alone, Remain  Calm in Silence, mestoma pa se utapljamo v dramatičnih Keep Quiet, Anxiety in Communicate. Bolj optimistična otočka, na katerima si poslušalec opomore od trpkosti, sta skladbi Princess in Someday.

Četudi se vzdušje na plošči mestoma preliva, ne moremo mimo dejstva, da bi plošča lahko bila bolj privlačna z nekaj več instrumentalne dinamičnosti. Na trenutke poslušalca prevzame neučakanost, kot da plošči ni videti konca. Vzeti ploščo Sketches of Belonging skoncentrirano in v enem kosu zna biti kar naporno, čeprav se glasba zdi preprosta in nevsiljiva. Na posamičnih predelih namreč meji na monotonost, ki jo razbremenjujejo redke skladbe. Kot da bi se na njej pojavljalo več daljših pasusov, ki predstavljajo interval med dvema slušno bolj zasvojljivima skladbama. Tisto, kar je vmes, utrpi krivično malodušnost - je kot vsebina v oklepaju.

Posameznik je s svojo potrpežljivostjo pri poslušanju plošče v posamičnih skladbah - denimo Remain Calm in Keep Quiet - nagrajen s pristnim neofolkovskim instrumentarijem, za katerega je zaslužna njena spremljevalna zasedba. Slednjo sestavljajo multiinstrumentalist Goran Antović, kitarist Milan Glavaški, basist Marko Cvetković ter tolkalista Goran Grubišić in Blagoje Nedeljković.

Skladbi Cut Loose in I Can't, ki predstavljata albumski zaključek, sta bili posamično izdani že v letu 2013. Tako kot pod vse skladbe na albumu Sketches of Belonging se je tudi pod dotični skladbi podpisala Ana Ćurčin, vendar je bila tedanja spremljevalna zasedba nekoliko okrnjena. Pridružila sta se ji le basist Marko Cvetković in bobnar Marko Kuzmanović. Avtorica je skladbi v njunem izvirniku integrirala na ploščo kot bonus tracka.

Ćurčinin prvenec je nekakšna elaborirana zloženka različnih navdihov iz različnih časovnih obdobij. V enem izmed intervjujev je Ćurčinova pojasnila, da med nastajanjem samega albuma ni imela neke ostrejše predstave o končnem izdelku. Ob vsakem ulovljenem ustvarjalnem momentu je napisala verz ali dva in jih šele nato sestavljala skupaj. Bistvena se ji je zdela ta izpisana izpoved v prvotno še nedorečeni uglasbeni formi. Slednjo je sicer oblikovala z akustično kitaro, vendar se je končna instrumentalna podoba utrdila s kasnejšimi multiinstrumentalnimi sloji. Še kakšen intenzivnejši melodični impulz več gotovo ne bi predstavljal viška.