Ana Lua Caiano: Vou Ficar Neste Quadrado

Glitterbeat Records, 2024

V Tolpi bumov gostimo ploščo Ane Lue Caiano, glasbenice, ki združuje elektroniko s tradicionalno portugalsko glasbo. Pri tem se osredotoča predvsem na izzivalen karakter, ga v svoji glasbi potencira in izpostavlja tako zvočno kot vsebinsko. Skladateljica in zvočna umetnica v svoji glasbi hkrati uporablja več inštrumentov – sintetizator, loop mašino, mikrofon, tradicionalna tolkala in ritem mašino. Na odru nastopa kot one-woman bend oziroma kot solo ustvarjalka, kar se glede na eleganco in zapletenost njene glasbe zdi skoraj nemogoče.

Glasba / RŠ recenzija

Laurie Anderson: Let X=X

Performans, na katerem smo se smejali, jokali in skupaj zakričali

Asiana Jurca Avci

 / 15. 6. 2023

Otroštvo in zgodnja glasbena izobrazba predstavljata začetno točko v ustvarjanju Ane Lue Caiano. Čeprav je uživala v tem, kar sta ji pouk klavirja in jazzovska glasbena šola ponujala, je vendarle opazila, da so jo nekatere stvari omejevale. V tradicionalni portugalski glasbi ter glasbi zasedb in glasbenic, kot so Portishead, Björk in Laurie Anderson, je videla drugačne možnosti ustvarjanja.

Navdušenost nad pestrostjo glasbe, ki jo je zgodaj spoznala, je v njej vzbudila željo, da razišče različne načine spajanja njej ljubih zvokov, kar je najprej, leta 2022, porodilo EP Cheguei Tarde A Ontem, nato pa lani še kratkometražec Se Dançar É Só Depois in množico nastopov, vse to pa jo je pripeljalo do letošnjega prvenca Vou Ficar Neste Quadrado. 

Ko se lotimo portugalske tradicionalne glasbe, najprej pomislimo na fado, melanholično glasbo, prežeto z otožnimi melodijami in besedili, ki je simbol Portugalske. Vendar Caiano črpa predvsem iz petja, ki je dandanes prisotno na portugalskem podeželju, prenaša se ustno, temelji pa na harmonijah, pripevih in kanonih.

To plat glasbenica na albumu izpostavi z uporabo tradicionalnih portugalskih inštrumentov, kot sta bombo boben in brinquinho, vrsta tolkala, narejena iz majhnih lutk v oblekah z Madeire. To zlije z elektroniko, tako da se celota sliši presenetljivo organsko, kot da bi ti dve celini naravno šli ena z drugo. Prav v tem leži šarm te plošče in to je pokazatelj iznajdljivosti glasbenice.

Melodije sintetizatorjev, ritem mašine in terenskih posnetkov Caiano nadgradi s tradicijo tako, da se vsaka plast lepo nasloni na drugo, ne da bi katerikoli element izstopal, da bi šel v skrajnost, kar se rado zgodi v sodobni glasbi, ki eksperimentira s tradicionalno in jo potiska do onemoglosti, se ne ozira na ravnotežje med tradicijo in sodobnostjo. 

Glasba / Tolpa bumov

BJÖRK: Vulnicura

Björk z novim albumom, ki po Vespertine iz leta 2001 žanje morda celo največ kritiške hvale ...

Žiga Pucelj

 / 14. 2. 2015

Kljub temu, da na celotnem albumu prevladuje uporaba istih inštrumentov in da ima vsak komad podoben karakter ter razpoloženje, skladbe nikoli ne zvenijo isto in monotono. Caiano ne ponovi niti enega trenutka in zdi se, kot da spotoma iznajde še nešteto načinov, kako nekaj predstaviti. Mestoma se denimo obrne bolj k elektroniki s svojimi ritem in loop mašinami, na primer v komadu Que Belo Dia Para Sair, včasih pa ta trenutek popestri s kakšnim komadom, v katerem slišimo več pihal in pripevov, denimo v skladbi Deixem O Morto Morrer. Pri tem vseskozi ohranja utripajoče beate in ostre, energične melodije. 

To nepopustljivo ostrino lahko pripišemo zanimanju glasbenice za tradicijo portugalske protestne glasbe, ki je svoj vrhunec dosegla v sedemdesetih letih 20. stoletja, med revolucijo nageljnov in na prehodu Portugalske v demokracijo. Duh tega turbulentnega političnega obdobja se je izrazil tudi v glasbi, v kateri so takrat izstopale figure, kot so Zeca Afonso, Fausto Bordalo in Sérgio Godinho. Njihova glasba je bila vendarle presenetljivo mehka in se je bolj približala baladi, ki pa je v sebi poleg otožnosti vendarle vsebovala tudi določeno čvrstost, še posebej izpostavljeno v besedlih. 

Ani Lui Caiano je uspelo izvleči prav te izstopajoče plati portugalske glasbe in jo postaviti v sodoben kontekst tudi tako, da je besedila o revoluciji zamenjala s tistimi o kroženju, ponavljanju, o nevarnosti cone udobja in preostalih bolezni sodobne družbe, glasbo pa ob tem zaznamovala s kratkostjo, jasnostjo in ritmičnostjo.

Na prvencu je našla in obdržala izrazito ritmičnost tradicionalne glasbe, vpeljala elektroniko in sodobnejše inštrumente, da nas v dobre pol ure uspe voditi skozi niz nalezljivih beatov, ki oživljajo tradicionalno glasbo njene domovine in ji hkrati vdihnejo novo življenje, ne da bi prevladala ena ali druga stran. S prepletom in ustvarjanjem vezi med njimi je samozavestno prikazala poigravanje s pravili in inštrumenti, toda ustvarila ravnotežje med časi, tradicijami in melodijami.

Vou Ficar Neste Quadrado predstavi nekoliko drugačno plat Portugalske – onkraj svetovno znanega fada – ki je zahvaljujoč avtorici dobil večjo prepoznavnost in se hkrati prelevil v ostrejši, a še vedno liričen, očarljiv zvok. Na albumu je premešala tradicionalno portugalsko glasbo z elektroniko, zato zveni sodobnejše, a ne izgublja esence. Z uporabo inštrumentov in z glasom Caiano brezhribno gradi most in nakazuje nove smeri v sodobni portugalski in tudi svetovni glasbi.