AnD: COSMIC MICROWAVE BACKGROUND

Electric Deluxe, 2014

Dvanajst let po legendarno svinčenem techno albumu Loudboxer Loops je nizozemski elektronski pionir Speedy J ponovno vpleten v eno težje pričakovanih izdaj v težko kategornih tehničnih krogih. Britansko-grška naveza AnD je za svoj dolgometražni prvenec nekoliko presenetljivo izbrala prav Speedyjevo založbo Electric Deluxe, ki se bolj kot po izdajah lahko pohvali z izjemno out-of-the-box podcast serialko. Speedy J je svoj zadnji album v navezi z Italijanom Lucyjem kot Zeitgeber letos izdal pri založbi Stroboscopic Artefacts, s podpisom AnD pa mu je uspel še en velik met, saj je, roko na srce, razen redkih izjem pri Electric Deluxe zadnja leta izdajala predvsem druga techno liga (Gary Beck, Jeff Derringer, Sawlin itd.). Pričakovanja aerobično navdahnjenih rejverjev so bila tudi z novo izdajo Andrewa Bowena in Dimitrija Ploumpidisa izpolnjena in narekujejo toliko vadbe iz devetdesetih, da je na mestu vprašanje, ali jima Speedy J poleg izdaje na založbi ni odstopil še samplov z omenjenega albuma Loudboxer.

Precej britansko in dosedaj predvsem funkcionalno zveneč dvojec si je svojo pot na večje techno odre utrl z dub techno derivati pri založbi Horizontal Ground, kjer sta se pridružila temačnim, a občasno žametnim industrijalcem, kot so Samuel Kerridge, Szare in DJ Skirt. Dub odmev je s premikom k Black Sun in Ann Aimee počasi podlegel distorziranemu metalurškemu trušču, ki je glasbeno bližji Birminghamu kot pa Manchestru, kjer AnD ustvarjata. Tudi njun prvi dolgometražec Cosmic Microwave Background bolj kot na legendarna glasbena brbotanja Warehouse Cityja spominja na industrijske cone in predmestja Birminghama, kjer odmevajo obrati British Murder Boysov in založbe ZET (Inigo Kennedy, Monrella, Exium ...). AnD na poti tako nista zavijala in izgubljala časa v Sheffieldu (The Black Dog) ali Leedsu (Warp), temveč sta močno pritisnila na plin in dodobra segrela M6. Andrew in Dimitrij sta zadnji dve leti hitro in žejno vpijala zarjaveli angleški techno preporod, ki je kulminiral v njunem najbolj dovršenem delu do sedaj. Bogato razraščeni nostalgiji in nekoliko suhi nogi navkljub si album zasluži dostojno ozvočenje in raje kar dva čigumija.

Duo brez krmarja ostaja neusmiljen kot kriza in distorziranim koračnicam vklesuje kirurške detajle, pri čemer večkrat spomni na estetiko londonske matice Perc Trax, saj je spajanju težkih kovin dvojec pričel dodajati tudi okisano cvrčanje in militantni EBM škorenj. Tempo zahteva dobro formo, s katero ostareli rejverji v naslanjačih lahko kaj hitro izgubimo potrpljenje, če ne uspemo zadihati in zabrundati med vsaj ne povsem linearnim tekom. Brutalno aerobiko napovesta že s prvima skladbama, ki pulzirata v znani minimalistični maniri, distorzirani šrapneli pa ne napovedujejo sončnega vremena. Power Spectrum nas nato vrže natanko pod zobnik dvostopenjskega kotalnega rezkalnika, na katerega bi bila v svoji garaži ponosna tudi British Murder Boysa. Cosmic Strings nadaljuje podmazano brnenje orodja, za katerega pa se prvič in ne zadnjič na albumu vprašamo, ali je bil nazadnje servisiran davnega 1999. V zloveščem Relic Radiation morda slišimo škripanje vrat, o katerih govorita v PR-tekstu, ki napeljuje na »odpiranje vrat med znanim in neznanim«, za katerimi galopira sicer čvrsta, a zelo suha skladba Gravitational Waves, ki bi lepo sedla na dementna Umekova cviljenja z že omenjene založbe ZET pred več kot 15 leti. Klubski del rešuje Photon Visibitily Function, ki brez progresivnih bližnjic albumu vdahne nekaj žmohta, dodatno pa zadušno atmosfero v kleti razpiha Non Sky Signal Noise, pomežik Silent Servantu in EBM prednikom. Še več atmosferične senzibilitete Grk in Britanec zamesita v zadnji tretjini albuma z Galactic Motion, a z neizrazitim outrom nepotrebno podaljšata izdajo, ki se raztegne krepko čez 70 minut. 

Verjetno AnD konsistentnost in vztrajnost spremlja še iz dub techno godb, ki pa v tako trdi maniri in v tako ozkem spektru tiste, ki se v klubih radi oprimemo horizontalnih površin, lahko tudi utrudi. Grmeč akcijski del pozdravljamo in mu lahko večinoma prikimamo, čeprav ob tem občasno stresemo tudi nekaj prhljaja iz devetdesetih, uravnoteženosti pa od klubskih prvakov nismo niti pričakovali. Andrew in Dimitrij sta se v PR-nagovoru brez potrebe precej ambiciozno razgovorila o Manchestru in odpiranju vrat med znanim in neznanim, a jima kljuka pri tem prepogosto ostane v sicer zavidljivo mišičastih rokah. Ako bi šlo za malo ploščo, bi jima navdušeno stisnili prešvicano petko, za dolgometražec pa dobita zgolj »kepco«.