André 3000: New Blue Sun

Epic / Sony, 2023

Glasba / DJ Grafiti

WILD STYLE - LEGENDE RAPA VII; OUTKAST

Prvi nevzhodnoobalni raperski fenomen

Jizah DaFunk

 / 28. 8. 2010

Iz dolgoletne albumske hibernacije se je prebudil eden največjih emsijev vseh časov, legenda južnjaškega hiphopovskega zvoka, polovica dvojca Outkast z imenom André Benjamin in nadimkom André 3000, ki je pred petimi dnevi skoraj povsem nenapovedano izdal svoj prvi solistični album. Toda pozor – na albumu ne rapa, pravzaprav na njem ni niti njegovega vokala niti hiphopa. André je v roke prijel različne pihalne inštrumente in posnel ambientalno ploščo. 

Dvajset let je minilo, odkar je André 3000 izdal resen, ambiciozen projekt, v vmesnem času se je zgodilo življenje, v umetniškem outputu pa po njegovih besedah počasna potopitev v neavtentičnost. Seveda je vmes veliko snemal, umetniško ustvarjal in gostoval v različnih projektih, a ga pri njegovih štiridesetih rap preprosto ni več prebudil, ni bilo vzhičenja in predvsem ni bilo občutka, da bo s to glasbo prebudil koga drugega. Zato je sčasoma opustil rimano in ritmično besedo, ne hodi več viset v studio, preprosto ne čuti, da je prav. Raje igra flavto. V preteklih letih je zanimanje zainteresirane javnosti tako vzbudil s svojim igranjem flavte na javnih mestih in potem, ko so ga ljudje prepoznali, preprosto – pobegnil. Po letih zorenja ter naveličanosti slave in pričakovanj se André 3000 reinkarnira z ambientalno, jazzovsko, newagersko ploščo New Blue Sun, izdano pri založbi Epic.

Album New Blue Sun, ki je bil posnet v zgolj nekaj seansah, je pravzaprav improvizirana, meditativna celota, v kateri se ob Andréju v seansi znajdejo zanimivi sodelujoči. V prvi vrsti je to Carlos Niño, dolgoletni kalifornijski glasbeni delavec in perkusionist, ki je ob Benjaminu zapisan tudi kot koproducent plošče. Ploščo je posnel modularni, desetčlanski ansambel, ki se skozi njen tok izmenjuje, sestavljajo pa ga kitarist Nate Mercereau, klaviaturista Diego Gaeta in Surya Botofasina, bobnar DeAntoni Parks, perkusionist Matthewdavid, Veronica Camille Ratliff z violino, Jesse Peterson z basom in Mia Doi Todd z nekaj vokala. 

Ob glasbi se tako porajajo raznorazne referenčne iskrice: od poznega Johna Coltrana do duhovne glasbe njegove žene Alice. André citira tudi Roberta Glassa, nekateri repetitivni momenti in izbrani zvočni patchi spominjajo na elektronske plesne elemente, predvsem pa André s svojim igranjem prepotuje večino kontinentov in v veliki meri črpa iz tako imenovane svetovne glasbe. Žanrski karakter plošče je precej vsesplošen, njena vzdušja pa umirjena, a vsekakor raznolika. Avtor nas usmerja predvsem s pomočjo naslovov komadov, ki gotovo nosijo njegov šaljiv, mestoma muhast značaj. Z njimi aludira na svoj vsakdan, svoja spoznanja in psihedelična izkustva. Ploščo je gotovo treba zaužiti v celoti, se prepustiti njeni umirjenosti in morda ob njej celo meditirati ter, kot pravi avtor – dihati. 

André 3000 ploščo vendarle zaključi z nekaj več žara, v samem sklepu albuma se kompozicija razživi in prinese nekaj več kompozicijske in aranžmajske svobode ter nakaže, da se tudi kot pihalec razvija in lahko pokaže še kaj več od medle, zasanjane plavajoče preproge. Glede na to, da je plošča na koncu koncev ambientalna, jazzovska in močno okleščena, jo moramo v tej luči ne glede na renome avtorja tudi oceniti. Vsekakor New Blue Sun ne bo najboljša ambientalna plošča leta, verjetno bi, če ne bi poznali njenega avtorja, zapadla v sivo povprečje, a ji kljub visoki stopnji abstrakcije vsekakor ne moremo odvzeti dobrega toka, spontanosti in zvočne bogatosti. 

Na njej se avtorjeva inštrumentacija ne izkaže za briljantno v jazzovskih prvinah, njene zgradbe so v svoji spontanosti enostavne oziroma linearne. Toda skozi žarke se vseeno pokaže, da je André še naprej neizpodbiten glasbeni virtuoz. Kvaliteta njegove glasbe se manifestira skozi neizrečeno, skozi občutke, skozi nekakšen blažen ambient, nabor zvokovja, lebdečo, abstrahirano, toda vseeno očitno kulminacijo dolgoletnih Andréjevih vplivov, njegovega glasbenega vesolja in interesnih sfer, ki so bile vselej mnogo širše od preproste hiphopovske forme.

Avtor je v svoj sploh prvi samostojni album tako navkljub vsem pričakovanjem vpletel predvsem svoj trenutni moment, nadaljuje pa svoj splošen, na filingu baziran pristop h glasbi. »Če čutim, da je prav, bom to naredil«, pravi André in dostavi izdelek, ki je za zunanjega opazovalca nekaj povsem nepričakovanega, a je očitna posledica dolgoletne odsotnosti, dolgoletnega samotarjenja, pa tudi refleksija današnjega zeitgeista vesolja, v katerega se hote ali nehote s svojim vplivom še naprej uvršča kot eden največjih hiphopovskih glasbenikov sploh. Pravi hiphop je verjetno mrtev, toda delček spoznanj, filozofije, ki jo je s svojo zapuščino tudi z velikim Andréjevim prispevkom prinesel, se kaže v glasbi plošče New Blue Sun. Zdi se, kot bi André šele s prvo povsem lastno ploščo prikazal dekonstrukcijo tistega, kar ga je v njegovih mladih in aktivnih letih oblikovalo v hiphop velikana. 

Žanrske starešine s svojim obračanjem vse bolj vstran od originalnega zvoka, v širino in v zvočne, ideološke ter muzikološke korenine hiphopovskega žanra vse bolj očitno kažejo potrebo po razmisleku in povratku v avantgardo ter posledičen začetek novega cikla. Enako pa velja za avtorja samega. Plošča New Blue Sun, postavljena ob bok podobnim žanrskim izdajam, kljub svoji lepoti in všečnosti vsekakor ne izstopa, verjetno pa predstavlja začetek zrelega obdobja, v katerega mora slej ko prej vstopiti vsak umetnik.