ANDREW BIRD: Are You Serious

Loma Vista, 2016

Čikaški violinist svoj ustvarjalni pohod nadaljuje z deseto studijsko ploščo, na kateri prvič zares prevzema vlogo poetičnega protagonista. Dve izpiljeni ter povsem nesorodni si tehniki na istem inštrumentu je v skladbah običajno krepil s pesniškim ludizmom, ki se ga je oklepal v celotnem ustvarjalnem opusu. Kot da bi se vselej nekoliko bal soočiti s samim seboj, saj v skladbah nikoli ni bilo zaslediti metafor ali aluzij, ki bi se tako ali drugače sklicevale na njegovo bit.

Ustvarjal je arbitrarne, fikcijske svetove, polne goslaških in violinskih harmonij, vendar vselej iz pozicije anonimnega opazovalca z žametnim glasom. To so bili uglasbeni svetovi, za katere ni bilo nikoli jasno, kdo v njih živi. Na plošči Are You Serious se je poglobil vase in tudi svoj glas izrecno potisnil v ospredje. Prva studijska izpoved je pričakovano zadržana, z igrivimi kompozicijami ohranja svojo skrivnostno držo, ki pa se mu s poenostavljenimi besedili nekoliko razblinja. Birda je pri oblikovanju nove plošče nagovarjalo predvsem vprašanje o namembnosti avtorske iskrenosti. V zasebnem življenju se mu je namreč pripetilo veliko pomembnih premikov, ki jih kot ustvarjalec ni mogel kar diskreditirati. Tako svoje očetovske in partnerske vloge ni opravljal le doma, temveč tudi v skladbah na novi plošči.

V Valley of the Young nam Bird že v uvodnih vrsticah »We should commit treason and bring into this world a son« pripoveduje o novem poglavju v svojem življenju. Sentiment starševstva se ga je kot avtorja močno dotaknil, zaradi česar je s sodelavcem in producentom Tonyjem Bergom v dotični skladbi poskušal doseči silno in vznemirljivo vzdušje. Na popoidni temelj skladbe sta zapenjala postopoma udarnejše zvočne zamahe, ki so bili prepojeni z Birdovimi prepoznavnimi žvižgi.

Ganljivi žvižgi so bili na predhodnih ploščah del stalnega repertoarja, s katerimi je Bird skupaj z vročičnim igranjem na violino, besedno igro in animizmom tlakoval skrivnostne in kinematične skladbe. Pogostokrat tudi povsem instrumentalne, včasih pa je v njih žvižg postal alternativa petemu glasu. Vsi ti elementi se na novi plošči pojavljajo v različnih odmerkih, medtem ko je odkritosrčnost, naivnost in skromno besedičenje nekaj povsem novega.

Kombinacija izvornega in novega pristopa k pisanju aranžmajev je morebiti najbolj vidna v skladbah »Puma«, »Roma Fade« in »Bellevue«. Kljub temu da se precej odkrito nanašajo na njegovo novo družinsko življenje v Los Angelesu, se po sami zvočnosti vseeno zdi, kot da gre za ostanke zasnutkov s plošč iz njegovega ustvarjalnega desetletja. Za avtorja, ki je na sceni že več kot 15 let in ima za sabo posnetih 10 studijskih plošč, bi se vseeno spodobilo več tveganja. Zapad v zgolj poenostavljene intimne rime se pač zdi nekoliko nezadosten.

In ne le, da se je Bird tega zavedal, slednje je, četudi še tako perverzno, uporabil v svoj prid v čudovitem duetu s Fiono Apple v začinjeni Left Handed Kisses. Priznal si je, da sam ne bi uspel napisati ulovljive, a hkrati kompleksne in tehtne ljubezenske pesmi, zaradi česar je k sodelovanju povabil princeso čutne poezije. Nič manj od visokih pričakovanj je Fiona Apple svojo vlogo izpeljala izvrstno in prav užitek jo je bilo ponovno srečati na sceni, odkar je v letu 2012 izdala album »The Idler Wheel…«.

Duet nas napelje k naslovni skladbi, kjer naletimo na osrednji sentiment plošče. Protagonist skozi razvoj skladbe prigovarja samega sebe k izstopu iz fikcijskega sveta. Le tako bi lahko odrasel in pričel živeti resničnost, ki jo zdaj predstavlja njegova družina. »Are You Serious« je morda na plošči še najbolj instrumentalno ležerna skladba. V njej se je otresel svojih tipičnih melodičnih elementov in uklonil porogljivemu picikatu, ki se je prepletal z bosanovovskim odzvenom klasične kitare.

Znova se z malo manj drznosti in avtorske radovednosti srečamo v skladbi Saints Perservus, kjer nam Bird servira s temačnimi žvižgi in medlim strunanjem, ki ju v razvoju skladbe preglasi jokavost violine in vokala. Žvižgi in uporabljeni violinski detajli so za občasnega poslušalca Birdovih del zelo dobrodošli, medtem ko poznavalcem zvenijo vse bolj trivialno. Kljub temu da v skladbi ni nekega resnega odstopa od konvencionalnega instrumentarija, mu je pri dotični skladbi zaradi vpeljave vesternjaških detajlov odpuščeno.

Z uvodno kompozicijo Capsized, z njenimi rockovskimi zdrsi in soulovskimi tenzijami Bird napeljuje na to, da bomo na novem ploščku slišali marsikaj novega. Poleg dueta z Apple je skladba Capsized na albumu Are You Serious odraz tistega, kar je Bird zmožen ustvariti. Zrel in preudarni konglomeratni aranžma: nevihtne vibracije violine, nad nadzorovanimi tišinami dominirajoč glas in novi detajli električne kitare ter miniaturnih tolkal.

Žal mu avtorske zrelosti - razen pri par izjemah - na plošči ni uspelo izraziti. Njegov glas prepogosto ostaja skrit v aranžmajih brez ustvarjalne svežine. Obenem v posluh ponuja vsebino odraslega družinskega človeka, ki pa jo izkrivlja precej infantilna tekstualna forma. Odkrito poglobljenost vase morda sam vidi kot napredek, vendar bo potrebnega še malo več kreativnega tveganja, da bo njegovo novo delo postalo koherentno odlično, kot se je to dogajalo na ploščah, na katerih je opeval svoj domišljijski svet.