Andy Stott: Too Many Voices

(Modern Love, 2016)

Andy Stott je vse širše znan manchestrski producent, delujoč predvsem v domeni zadubiranega techna, ki je pred natanko desetletjem izdal svoj prvi album 'Merciless'. Ob mnogih vmesnih kratkometražnih izdajah pa od leta 2012 na vsaki dve leti lansira nov album. In tako je luč sveta nedavno ugledal novi, ki ga je naslovil 'Too Many Voices' in tako kot vse prejšnje stvaritve, ki jih je ustvaril pod lastnim imenom, izdal pod streho založbe Modern Love. Širšo prepoznavnost je Stott dosegel z albumom 'Luxury Problems', in tako kot na tem, je tudi na dveh naslednjih albumih precejšnjo vlogo dodelil ženskemu vokalu - to pozicijo pa je vsakič zaupal Alison Skidmore, svoji nekdanji učiteljici klavirja. Med drugim je tudi ta poteza prvenstveno pomenila odmik iz temačnejših kuloarjev, po katerih se je v preteklosti večinoma smukala Stottova glasba, večja spevnost pa je seveda s sabo prinesla potencial všečnosti za širše množice ušes.

Že sam prelet naslovov komadov s svežega albuma - kot so na primer prvi štirje, če jih navedemo po vrsti: 'Waiting for You', 'Butterflies', 'New Romantic' in 'First Night' - da slutiti, da ta teren pač najbrž ne bo klasificiran kot črna proga. In prvi singel z albuma potrdi to domnevo. Po krajšem blago šizoidnem intru 'Waiting for You' namreč nastopi zvonki in že kar onomatopoetični 'Butterflies' z vokalom Skidmore v R'n'B-maniri. 'New Romantic' in 'On My Mind' pa sta slišati kot na sveže in na debelo podloženi ter blago zatemačeni verziji kakih zasanjanih synth-pop skladb dvojca Pet Shop Boys ali Madonne s preloma osemdesetih v devetdeseta leta. Na splošno pa Stottu, če odmislimo vokale, na pričujočem albumu rahlo udari na estetiko, ki jo goji Daniel Lopatin, znan predvsem kot Oneohtrix Point Never, kar je še posebej očitno v komadu 'Forgotten'. Tako poleg prej omenjenega intra malo bolj drzno od preostalih komadov izpade še 'Selfish', v katerem Stott vendarle malo bolj drzno zažeža po ušesih.

Čeprav je 'Too Many Voices' soliden izdelek, ne moremo mimo občutka, da vrli producent vse bolj prehaja v socialno in kulturno sprejemljivo izražanje, ki tako na večini komadov nadkriljuje manj ukročene notranje vzgibe. Tukaj pa zazeva blago neskladje, ki nastane, ko se ideja izražanja odtujenosti od tega sveta ujame v temu svetu všečna izrazna sredstva. Izdelek pusti nekoliko nekoherenten vtis tudi kot celota, saj mu umanjka zaokroženost, ki neki nabor komadov zares naredi za album. In če smo ob 'Passed Me By' in 'We Stay Together', se pravi, ob njegovih navdušujočih kratkometražnih izdajah izpred petih let, ugotavljali, da je tudi z Andyjem Stottom temna stran zadubiranega techna postajala svetla stran tega žanra, sedaj nekoliko obžalujemo, da Stott vse bolj bezlja na nasprotno stran. Mogoče pa slava v nasprotju s tem, v kar nas večinoma poskušajo prepričati, vendarle poleg soja žarometov tudi … hm … marsikaj razreši?