ANIMAL COLLECTIVE: Painting With

Domino, 2016

Eksperimentalni pop kolektiv iz Baltimorja se je v petnajstletnem udejstvovanju gnetel in poskušal v raznih zvočenjih in postavah, a obenem brezkompromisno ohranjal identitetno noto. Kolektiv pač nima zvoka, ki bi ga kar tako zamenjal s katerim drugim bendom. Da njihovo diskografijo tako grobo zanaša od enega do drugega žanrskega odvoda, je še najbolj stvar njih samih. Po vsaki plošči namreč v prvi vrsti odreagirajo na svojo glasbo, na lastne napake in nove intrige. To neustrašno eksperimentiranje in kdaj tudi opuščanje preverjenih formul je krivo za njihovo nepredvidljivost, ki je občudovanja vredna, kljub temu da se kdaj tudi ne izide.

Po štirih letih od prejšnje izdaje je zadnja postava spet trojica in izvzema siceršnjega bolj kot ne stalnega člana kolektiva, Deakina. Od kod in zakaj se v nekaterih intervjujih kot navdih pojavljajo dinozavri, tudi po več albumskih poslušanjih sicer ni čisto jasno. Lahko pa vzamemo v obzir, da so se fantje preprosto želeli vrniti v začetke ustvarjanja in so premišljali osnovno ritmiko, ki jih je takrat povezala. S to navezavo in informacijo, da so skladbe prvič od začetka nastajale v studiu in ne na turnejskih odrih, stvari dobijo nek smisel. Ta sanjaška bitja potrebujejo svet domišljijskih in arhaičnih živali, ki včasih pač preprosto nima neke poglobljene racionalne niti in je za to, kar počnejo, niti ne potrebuje.

Ploščo uvodoma predstavi odlična in razgibana oda ameriški sončni državi oziroma, če malo pomislim na dadaizem in sarkazem, nakazana v imenu, bolj antioda Floridi. Zlepljenka okoliških vtisov se lahkotno vrtinči med večglasnimi napevi in ritmiziranjem, kar se morda že v nevarno podobni obliki pojavlja skozi ves album. Kolikor se zadnja plošča sliši zvokovno zelo sproščeno, pa se vseeno izplača malo pobrskati po besedilih. Tako zvito znajo krcanje po prstih zaviti le Animal Collective in to z zanimivimi skolažiranimi prispodobami in otroško lahkimi napevi, podkrepljenimi z iskrivo in direktno instrumentacijo. Glasba, ki se zdi precej apolitična in razbremenjena, je vendarle dovolj ekstrovertirana, da izkazuje njihove neprilagojene misli in odprte oči.

Sonično Painting With še vedno zveni kot plošča istega benda, še vedno z mnogimi zvočnimi prepleti, je pa vanjo zašlo tudi nekaj premikov. Na primer počasnega razvijanja struktur do kratkih, ampak sladkih izbruhov, podobnih kot v In the Flowers ali Cuckoo Cuckoo, na njej pač ne bo slišati. Skladbe zavzemajo lahko prebavljive triminutne forme z zgoščenimi besedili in plesno narativo. Značilnost poigravanja z vokali se vleče že od njihovih začetkov, ki jih dodelajo še s prekrivanji, kanoni in skupnimi napevi, tokrat brez ekstenzivnih delayev in reverbov. Po eni strani se precejšnja osredotočenost na izpeljavo rdeče niti skozi skladbe v nekaterih skladbah zrcali v dosegu idealnega pop komada, po drugi strani pa ravno to odvrača, saj skupina nikoli ni delovala znotraj tako jasnih optimizacijskih okvirjev. Na srečo idejna razsipnost v glasbi kdaj tudi nagradi.

Odmaknjenost od zračnejših struktur pomeni večjo kompaktnost, žal pa skladbe ne ponudijo toliko intrige kot njihova uspešnica Merriweather Post Pavilion. Seveda je na plošči nekaj skladb in prijemov, ki so zelo inovativni in se tako zrcalijo v odličnih skladbah. Poleg prej omenjenega singla je morda vredno omeniti še Stetsonov vložek v Lying in the Grass, ki bi znal brez intermezzov precej izzveneti, prav tako zelo inovativno stopnjevanje hitrosti v The Burglars. Tudi tematike so precej simpatično podane, v skladbi Vertical se na primer skrivajo humorne prispodobe o družbenem ustroju ali pa ljubek poklon starosti in modrosti v Golden Gal.

Na žalost pa je na albumu tudi nekaj skladb, ki nimajo nobenega ujemljivega momenta, na primer Spilling Guts, On Delay ali Natural Selection, kar je pokazatelj, kako tanka je meja, da se taista dostopna ritmika sprevrže v še en neizstopajoč komad. Najbolj dragocen moment kolektiva je namreč ravno dihotomija med iskanjem nekonvencionalnega in zamaknjenega poudarka ter prvinskostjo. To iskanje se je na žalost razblinilo z izničenjem prostora za eksperimentiranje in morda tudi z dejanskim prostorom, v katerem so ustvarjali.

Vzporednic z Ramonesi niti ni tako težko potegniti, če pomislimo na enostavno in direktno strukturo kratkih skladb na podobno hitrih obratih, ki po 40-ih letih sicer resonirajo na drugačnih frekvencah, a iz katerih vejeta prav ista poletna razgretost in sproščenost pri ustvarjanju. Painting With v njihovi zapuščini zveni res zelo kolektiven in studijsko utečen album in je na nek način logičen zanik predhodnika, a bo morda vseeno ostal bolj pri srcu samim izvajalcem in ad hoc poslušalcem kot pa njihovim rednim sledilcem.