Animal Collective: Time Skiffs

Domino Recording Company, 2022

Ime Animal Collective pozna vsak, ki je predvsem med 2009 in 2012 usmerjal uho k psych-pop rocku. Od takrat je skupina izdala nekaj koncertnih albumov, EP-jev in singlov, nova plošča, izdana pri založbi Domino, pa je prva uradna izdaja po desetih letih, na kateri bend spet ustvarja v polni postavi. David Portner oz. Avery Tare, Noah Lennox ali Panda Bear in Brian Weitz kot Geologist, pa tudi sicer občasno tavajoči član Josh Dibb oz. Deakin vsak iz svojega kotička sveta ustvarjajo intimne drobce zvočnega konglomerata z naslovom Time Skiffs.

Album tako lirično kot zvočno prevprašuje koncept časa, pripoveduje zgodbe in priča o razmislekih in tegobah članov, ki so bili med procesom nastajanja zaradi karantene ločeni in tako prepuščeni samostojnemu ustvarjanju. Skiff pomeni čolniček na vesla, s tem pa bend zabrede v jezero impresionističnih besedil in eksperimentalni kalejdoskop zvokov. Je lahkoten in na stežaj odprt za različne interpretacije, hkrati pa z enostavnostjo kompozicije kliče k prepuščanju toku pesmi. Ustvarjalci že na začetku z meditativnim komadom Dragon Slayer vzpostavijo sladko psihedelično vzdušje, ki ga nato poglobijo z eksperimentalnimi tolkali in sinti v Car Keys. Ta dobro izraža bendovo kolektivno željo po bolj naravnem performativnem zvoku, ki ga je pandemija strastno zatirala.

Brian Weitz poseže po prej redko uporabljenih instrumentih, med drugim lajni in taishōgotu, ki na plati ustvarijo večplastnost. Medtem ko dinamični trenutki, gosto nabasani s sloji zvoka, spominjajo na bendova prejšnja dela, kot je Strawberry Jam, niso vedno ritemsko ali harmonično usklajeni, ponavljanje neudobnega zvoka pa postane nadležno in nepotrebno. Time Skiffs se spremeni s pesmijo Cherokee, ki kljub dolžini ne izgubi naše pozornosti, kar je splošna kvaliteta albuma. Ta nenehno niha med mrzličnim in melanholičnim, pri čemer je v prvem stanju najbolj izpostavljeno poigravanje z vokali, v drugem pa se eksperimentiranje osredotoči predvsem na najrazličnejše semple iz narave in drugačnih razmetanih povezav kulisnih zvokov.

Zasedba spominja na mešanico King Gizzard & the Lizard Wizard in Maca DeMarca, pri čemer pa ima več možnosti za pustolovski pristop tudi pri vokalih, ne le melodiji. Deakin, Panda Bear in Avy Tare se menjajo v vlogi glavnega vokalista, obenem pa odsevajo ustvarjalne stile drug drugega. Iz tega je morda še najmočneje razvidno, da gre za kolektiv, katerega člani so zadnje desetletje ustvarjali predvsem solo projekte, Time Skiffs pa je bolj kot ponovna združitev benda in skupno ustvarjanje nečesa novega spojitev teh novopostavljenih in individualiziranih zvokov v celoto.

Animal Collective na novem albumu omogočijo več odmorov in večjo čistost posameznih plasti kompozicije, vendar se pri tem porazgubi dinamičnost, zaradi katere zasedba izstopa med ostalimi eksperimentalnimi pop rock ustvarjalci. Z nekaterimi deli plošče bi sicer lahko privabili tudi nekoliko bolj generično indie rock občinstvo, ki bi jih poslušalo med pitjem craft piva. Z deli, kot je Merriweather Post Pavilion, jim je z opiranjem na nostalgične melodije glasbene zgodovine in kombiniranjem teh z eksperimentalnimi in eklektičnimi sempli uspelo osvežiti rock sceno, po njihovem uspehu pa je stil zvoka zacvetel in številni drugi ustvarjalci so prinesli na plano svojo različico koncepta.

Time Skiffs očitno prikaže razvoj in napredek bendovega zvoka, hkrati pa močno spominja na stare izdaje, ki danes enostavno nimajo več tako intenzivno inovativnega pomena za glasbeno sceno, kot so ga imele pred desetimi leti. Dandanes je staromodnost na kateri koli ravni življenja izjemno priljubljena in čeprav plate ne moremo uvrstiti v generičen car commercial indie rock, pesmi, kot sta Prester John ali We Go Back, nosijo izrazit retro duh, po katerem posegajo številni starodušni poslušalci.

Time Skiffs je plata nostalgičnih in domiselnih povezav retro glasbe z novozastavljenimi kompozicijskimi ambicijami. V dolgem odmoru od skupnega ustvarjanja so člani benda lahko individualno razvili svoj zvok, nova obzorja pa so v sodelovanju s starimi kolegi izrazili na sveži izdaji. Ta mnogoterost je občasno preveč razmetana in nesmiselna, brez pravega cilja ustvari nadležne in repetitivne dele, ki so morda odraz dolgotrajne razvezanosti skupine. Želja po alternativnosti zvoka tako meče polena pod noge sicer klasično inovativnemu in raznolikemu albumu, ki popestri zadnje čase pusto diskografijo benda.