Anna B Savage: in​|​FLUX

City Slang, 2023

Glasbo Anne B Savage lahko opišemo s pridevniki, kot so globoko ekspresivna, introspektivna in surovo čustvena. Po drugi strani pa si lahko podobne pridevnike izposodimo tudi pri opisovanju glasbe Taylor Swift, Billie Eilish in podobnih, bolj mainstreamovsko naravnanih izvajalcev. In vendar, če seveda pustimo očiten aspekt same glasbene produkcije in se osredotočimo zgolj na tekstopisje, pri omenjenih izvajalcih ne gre za isto vrsto ekspresije. Ob poslušanju skladb Anne B Savage dobimo intimen občutek povezanosti na relaciji izvajalec-poslušalec. Občutimo vrste veselja, žalosti in bolečine, s katerimi se lahko brez težav poistovetimo in ne dobimo občutka odmaknjenosti, kot ga lahko na trenutke dobimo pri poslušanju nekaterih prej naštetih izvajalk. Z vsem spoštovanjem do Taylor Swift in Billie Eilish, seveda!

Glasba / Tolpa bumov

Anna B Savage: A Common Turn

Izvrstna debitantska izdaja, polna intimnih trenutkov in spopadanja z negotovostjo

Erik Kerpan

 / 18. 2. 2021

Sedemnajstega februarja, ko je izšel album in​|​FLUX, pa ni bilo prvič, da je Anna odprla vrata svojim emocijam. Bilo je leta 2021, ko je približno ob enakem času izdala svoj prvenec A Common Turn, na katerem smo prvič v dolgometražni obliki poslušali tegobe Anne B Savage. Če pa je prejšnja plata delovala kot predstavitev Annine osebnosti, saj smo lahko poslušali o njenem širokem spektru počutij, se nam tokrat predstavi v bolj nebogljeni, šibkejši vlogi. Kot je sama tudi omenila, gre za terapevtsko plato, na kateri je ubesedila vsa nelagodja, sprijaznjenje same s seboj in vse propadle zveze ter jih uglasbila. Do te točke bi marsikdo pomislil, da gre še za eno v vrsti folkovskih plat, ki sledijo konvencijam žanra. Tu pa se Anna odmakne od ostalih. Že med recenziranjem prejšnje plate smo omenili, da ob poslušanju njene glasbe v ospredje ne stopi zgolj intenzivna ekspresivnost besedil, temveč tudi edinstven pristop k sami uglasbitvi. Je namreč hči dveh klasično šolanih pevcev in to lahko nemudoma tudi začutimo. Daleč od tega, da gre za običajno folk glasbenico, ki izkoristi mikrofon za ojačenje šepeta. Ravno nasprotno, Anna v svojih skladbah izkoristi vokalni razpon in tega poslušalci folkovskega žanra nismo vajeni. O tem smo spregovorili že ob vrednotenju pretekle plate in z gotovostjo lahko o tem govorimo tudi ob njeni aktualni plošči, in​|​FLUX.

Ob folkovsko nekonvencionalnem glasu pa Anno spremlja tudi odštekana produkcija. Oddalji se namreč od akustičnega zvoka, ki zvesto spremlja oznako tega žanra, in se občasno približa bolj popovski oziroma še drznejši elektronski produkciji. Zasluge gredo predvsem Miku Lindsayju, članu acid folk skupine Tunng, ki je za ploščo in​|​FLUX uporabil zvok benda in ga tudi priredil. Kljub temu pa ob drugi izdaji lahko opazimo Annine tendence po vpeljevanju modernejšega zvoka v sicer ustaljeno zvočno sliko folkovskega žanra. Kljub menjavi producentov – na prejšnjem albumu je bil producent William Doyle, ki se prav tako giblje v vodah elektronike in eksperimentalne glasbe – uspe Anni ohraniti in hkrati tudi nadgraditi zvok, s katerim se nam je predstavila pred dobrima dvema letoma. Zmes glasbenih žanrov, ki se ustvari na albumu, pa niti za trenutek ne opusti intime, ki jo Anna riše z besedili. Izpostaviti je treba, da je ravno to hvalevredna vrlina albuma, saj poslušalec kljub mestoma plesnim podlagam niti za trenutek ne pomisli, da gre za karkoli drugega, kot za čustveno izpoved pevke. Izpostaviti je treba tudi sam razpored skladb. Ob poslušanju plat lahko ničkolikokrat začutimo jasno delitev na skladne dele. Pri albumu in​|​FLUX temu ni povsem tako, saj Anna nenehno slalomira med produkcijsko različnimi komadi. Tako dobimo občutek mozaika, pri katerem so si vse skladbe v vlogi posamičnih kamenčkov zvočno različne, kljub temu pa so povezane v koherentno celoto. V tem primeru je ta koherentna celota Annin tekst in glas.

Ob poslušanju nas preseneti marsikateri aspekt tako produkcije kot glasu, vendar to ni album, ki ga poslušamo in odložimo na stran. Nekaj, na kar naše uho ob izbiri žanra sprva ni bilo pripravljeno, se že po prvi skladbi izkaže za dobro kombinacijo. In ta občutek nas ne spusti vse do zadnje skladbe. Kaj pripomore k temu? Bodisi nenehno kombiniranje komadov, ki so si hkrati blizu in daleč, bodisi sam Annin glas, ki variira med povsem nežnim in sramežljivim ter skorajda opernim. Zatorej lahko brez težav rečemo, da je Anni uspelo ohraniti in hkrati nadgraditi ploščo A Common Turn.