Aphex Twin: Syro

Warp, 2014

Trinajst let je že minilo, odkar je Richard D. James nad svet spustil albumski material, podpisan z enim največjih imen zgodovine popularne glasbe – njegovim psevdonimom Aphex Twin. Aphex je neverjetno trdoživa znamka, ena tistih, ki je pokazala preživetje svoje vsebine, tako rekoč dokazala svoj brezčasen status in s tem svoje historično glasbeno mesto. Richard je Fotr zdaj že brezštevnim posameznikom iz več tudi zelo različnih generacij, ki so se v preteklih dvajset in več letih spuščali v polje elektronske glasbe.

Tukaj se ne bomo preširoko pritoževali nad dejstvom, da človek za imenom Aphex Twin le ni bil zares tako zelo odsoten teh trinajst let od albuma Druqs (draks), da je torej „comeback“ hype vsaj pretiran. Richard je torej v vmesnem času izdal precej muzike, povezane s projektnimi in drugačnimi (gotovo tudi neidentificiranimi) imeni, The Tuss, Analord, AFX, ter celo EP kot Aphex Twin. In vendar je Syro upravičeno velik povratniški dogodek, preprosto zaradi blagovne znamke za imenom, zaradi blagovnih tokov, ki hočeš nočeš določajo naše muzike, njihov doseg in dojem.

Aphex Twin je bil vedno predstavljen kot outsider, to je bil njegov marketinški način, čeravno nagajiv. Ko danes pogledamo nazaj, vidimo, da gre ob njegovem imenu za pač gromozanski kult osebnosti. Tako ob odzivih na novo ploščo trčimo na logične opozicije, ki si jih z nekaj tedenske časovne distance lahko privoščimo eksplicirati v jasnosti. Na eni strani se pojavi odpor, ki relativno sproščeni in imenu avtorja konformni plošči pripisuje pomanjkanje presežka, v najhujšem primeru celo apatijo do lastne zmožnosti spreminjanja obraza globalne popularne glasbe. Na drugi strani se pravzaprav skladno pojavi teza, da gre za brezčasno delo genija, ki za svoj prispevek kulturi ne potrebuje stika z dejansko kulturo, ki upravičeno ignorira dolgočasno, neinventivno, tehnično vprašljivo in trendom podvrženo aktualnost primerljivih elektronskih muzik. Ta zadnja teza je torej meta teza, ki Aphexu pripisuje tako rekoč odrešeniški status, vendar mu po drugi strani pripiše tudi presežno subverzijo, zato to pač ne bo mogel biti zares dobro sprejet album, ne bo mogel biti plošča leta, je pač predober za svet.

Vendar pa bodimo raje radovedni kot posmehljivi in poskusimo razčistiti napetost za navedenim nasprotjem. Syro je plošča brez očitnih presežkov zaradi dejstva časa, v katerega vstopa. Leto 2014 ni leto inovacij, ne premore plodnih tal za spreminjanje pravil igre, še najmanj znotraj čistokrvnih elektronskih glasb. V zadnjih letih smo bili priča dovolj kvalitetnim poskusom spreminjanja igre, da bi nam že lahko bilo jasno, da problem ni v posameznikih, temveč v trenutni klimi. Dalje se zdi preprosto rečeno banalna teza o Aphexu kot polbožji figuri, ki je ustvarila svoj lasten balon, katerega edini pogoj je zgolj njegova vidnost, njegova prisotnost in ne njegov odziv. Veliko bolj racionalno bi bilo reči, da Aphex Twin v vseh svojih razsežnostih predstavlja povratno zanko vseobsegajočega premera. To bi pomenilo, da njegova plošča, ki zveni kot njegova plošča, kakršna Syro nedvomno je, že po definiciji ne premore potenciala zunanjosti kakršnikoli formi aktualne elektronske glasbe. Njegova nova plošča je aktualna elektronska glasba! Karkoli Aphex Twin naredi, je aktualno in kot tako je tako komentar v stiku svetom in je izjava, ki jo lahko beremo v kontekstu sveta.

Zato je ob plošči Syro dejansko nesmiselno prevpraševati njen potencial in mitizirati njenega avtorja. Vsa upravičena pričakovanja ob novi Aphexovi plošči so uresničena. Gre za izjemno lepo sestavljeno, pametno realizirano ploščo, sploh glede na dejstvo, da naj bi dejansko predstavljala zbirko vsaj nekoliko starejšega materiala, vzetega iz različnih trenutkov/let ustvarjanja. Dalje ima Syro nedvomno izjemno visoko produkcijsko vrednost. Timbralna in stilska širina ter dodelanost sta nevprašljivi in predstavljata polno izkoriščenje trenutnih produkcijskih potencialov združitve analognih, tudi akustičnih ter digitalnih tehnik. Raven harmonske iznajdljivosti, melodične in ritmične kompozicije ter bogastvo detajla so na pričakovano visokem nivoju. Album hitro mine, vabi k nadaljnjemu poslušanju, se začne, stoji in zaključi brez nerodnih momentov, teče kot popolno odmerjena mešanica surovosti in snovi radosti, iskrive in dinamične misli, vdanega čudenja nad barvo, nad sivino in nad čistim rezom...