APSURD: DEREALIZACIJA / SVEMU ĆE DOĆI KRAJ

Doomtown Records, 2020

V tokratni Tolpi bumov se posvečamo novi beograjski anarcho-punk zasedbi Apsurd, ki je 11. julija pri hrvaški DIY založbi Doomtown Records predstavila svojo prvo vinilno izdajo. Plata je sicer sestavljena iz dveh delov, na A strani bend namreč predstavlja EP Derealizacija, ki je bil na Bandcampu izdan že leta 2018, B stran pa je rezervirana za novi EP Svemu će doći kraj.

Glasba / Tolpa bumov

PARNEPAR: Dobar Dan, Izvolite

Druga izdaja zagrebških postpunkerjev

Ružica Petrova

 / 29. 7. 2020

Zagrebški založniki Doomtown Records, ki izdajajo predvsem na vinilkah in kasetah, Radiu Študent seveda niso neznani. Z njimi se precej ukvarjamo skozi recenziranje zasedb, ki pri njih izdajajo - nedavno ste na naši frekvenci lahko ujeli recenzije albumov skupin, kot sta Parnepar in Neon Lies. Založba, ki sicer ni fokusirana samo na regionalne zasedbe, vsebuje tudi dve podzaložbi. Ena se imenuje Cosmic Brood in jo vodi Mihael Čuček, druga pa je Outsider Tapes, na čelu katere je Karlo Miletić. 

Trio Apsurd sestavljajo vokalistka in basistka Dragana, kitaristka Sanja in mladenič Scott za bobni. Omenjena mladina ima za seboj dolg staž v še nekaterih zasedbah. Sanja in Američan Scott sta bila člana še ene hardcore punk zasedbe, imenovane Peenters, medtem ko je Dragana še vedno članica benda Concrete Worms, ki je v skoraj desetih letih ustvarjanja izdal že tri albume. A trio v specifično zasedbo veže Draganina želja, da bi ustvarila skupino, ki bo delala glasbo po vzoru jugoslovanskih bendov 80. let.

Glede samega zvoka, ki ga Apsurd ustvarja, ni treba preveč govoričiti. Slišimo klasični surovi anarcho zvok, hkrati pa neklasično melodičen ter zelo energičen, neposreden in seveda hiter, nojzast kitarski hrup. Za razumevanje zasedbe se je koristneje ukvarjati s samim namenom in idejo le-te - z jugonostalgijo. Ta koncept je združil Apsurd, zaradi podobnih idej pa se zadnje čase rojeva vse več bendov, kajti precej močna povezanost z DIY sceno je že sama po sebi zelo nostalgična, na primer pri načinu predvajanja glasbe, saj digitalna tehnologija nekaterim ne vzbuja istih občutkov kot vinilke in kasete.

Samo ime zasedbe kaže na nesmiselnost današnje družbe. To dokazujejo vse skladbe, ki sicer podajajo izrazito nihilistično noto, predstavljeno skozi besedila, ki so v vseh komadih zelo podobna - govorijo o vedno istem, zelo dolgočasnem dnevu brez kakršnegakoli pomena.

Negativno mnenje o konceptu konflikta, ki spada pod prej omenjene nesmiselnosti, pa lahko ujamemo v skladbi Priželjkuješ novi rat, v kateri se na začetku predvaja originalni posnetek izjave iz  leta 1991. Novinarju portala Yutel Ivici Puljiću je izjavo podal tedaj devetnajstletni vojak JNA Bahrudin Kaletović iz Tuzle, ki je bil na prvi bojni liniji vojne na slovenskem ozemlju. V izjavi čutimo žalost in precejšnjo zmedenost. Ironično, celo tragikomično je dejstvo, da Kaletović ne ve točno, zakaj je tukaj in kaj sploh počne - edino, v kar je prepričan, je to, da je zaradi vojne njegovih prijateljev vsak dan manj, število oficirjev pa ostaja isto ali se povečuje. Posnetek sicer v skladbi ni uporabljen samo zato, da bi poudaril občutek nostalgičnosti ali vzbudil kakršnekoli spomine na pretekle čase. Takšna uporaba - brez določenega sporočila - seveda ne bi bila preveč smiselna. Dotični govor je uporabljen, ker izpostavlja ”apsurd” kot izraz, ki ga pogosto povezujemo s preteklostjo regije - žal pa ga iz določenih razlogov lahko z regijo povezujemo še danes. Vloga posnetka je tokrat ta, da izpostavi osebno mnenje in nestrinjanje z določenimi ureditvami. Primer absurdnosti pa so lahko tudi zapiranja mej med državami. Politiki so tisti, ki se k temu nagibajo, prebivalstvo pa tako in tako ne ve, kaj se točno dogaja. 

Konec koncev se lahko sprašujemo, zakaj je jugonostalgičnost sploh prisotna in v kolikšnih količinah je zares potrebna. Odgovor na vprašanje pa bi lahko izviral iz državne ureditve. Zdaj uradno živimo v demokraciji, v kateri kritika nima iste teže, kot jo je imela v socialističnem režimu. Če so naše kritike dovoljene, celo pričakovane, a se obenem nikoli nič ne spreminja, se počutimo butasto in celo nepomembno. V preteklosti, ko kritika ni imela tako velike svobode, pa je imela večjo težo. Majhen del ljudi, do katerih je prišla, jo je tudi zares slišal, kar je posledično pripeljalo do večje mase zares kritične populacije. 

Morda takšno razumevanje ponuja pravi odgovor, morda ga ne in je pravi razlog za skupno obrnitev proti regionalni zgodovini čisto lahkotne narave. O tem naključju lahko razmislimo, mu prikimamo ali pa ga tudi kar zignoriramo ter v jugonostalgičnosti nehamo iskati globlje pomene. Seveda pa lahko slepo verjamemo Draganini izjavi za portal Out of the Darkness, ki pravi: “U toj Jugi ništa nije moglo da ne valja!”