Arctic Monkeys: AM

Domino, 2013

Arctic Monkeys, ki so pred desetimi leti zavzeli britansko glasbeno sceno z velikim internetnim zagonom in močno podporo mladcev za šanki v gostilnah, so se relativno hitro poslovili od svoje zmagovalne formule triminutnih pop pesmi in so se na tretjem albumu podali v glasbeno, rockovsko pustolovščino, ki se nadaljuje tudi na novi stvaritvi AM. Peti studijski album Alexa Turnerja in njegovih pajdašev iz Sheffielda se ne nadaljuje tam, kjer se je končal puščavsko psihedelični Suck It And See, pač pa se začne v topli, kalifornijski noči, obsijani z zvezdami in lučmi velemesta.

AM je album, ki se vrti okoli ljubezenskih zdrah in jadi mladega Turnerja, kotalečih se basovskih linij in vokalnih aranžmajev v slogu klica in odgovora. Gradivo, ki ga sestavlja dvanajst pesmi, lahko ločimo na skladbe, kjer imamo poudarjeno vlogo bas kitare in ki predstavljajo dobri dve tretjini albuma ter so močna plat tega albuma, in na pesmi, ki imajo bolj predvidljivo kitarsko strukturo.

Te basovsko vodene skladbe vnašajo zares dobrodošlo svežino v repertoar skupine. V uvodni Do I Wanna Know kitara mehko pleše okoli zaobljene basovske linije, medtem ko izpostavljeni spremljevalni vokali vnašajo dinamiko v monotoni pripovedni vokalni slog. Naslednja R U Mine se sicer začne s cvilečim rifom fuzzirane kitare, ampak hrbtenica pesmi dejansko sloni na basu, ki prevzame osrednjo vlogo sredi skladbe. V tretji One For the Road bas in kitara lepo vozita skupaj v srednjem tempu. Tudi v odlični, četrti skladbi Arabella se kitara naslanja na bas, vse do sredine, ko nastopi srditi kitarski izbruh v slogu Led Zeppelin in White Stripes. Šele I Want It All jaha na kitarskem riffu od začetka do konca, medtem ko je No. 1 Party Anthem 'fifties meet seventies' balada v slogu zgodnjih pesmi Eltona Johna.

V Velvetovski baladici Mad Sounds se na osrednje mesto ponovno vračajo bas in spremljevalni vokali, Fireside je nervozna in povprečna, basovsko vodena Why Do You Only Call Me When You’re High je zelo všečna, Snap Out of It bi lahko opisali kot tipičen brit pop, Knee Socks zveni kot disco rock s strani skupine INXS, album pa zaključuje lepa nočna balada I Wanna Be Yours.
 
Arctic Monkeys so že pred časom izgubili spontanost in zanos, ki sta jih krasila v zgodnji fazi ustvarjanja in ki se zgodita, ko nastajajo trajne pesmi, ki jih skupina v navdihu tako rekoč pobira v zraku. Če so na prejšnjem albumu tripali na puščavsko psihadelijo pod vplivom Josh-a Homme-a, tokrat tripajo na seksi basovske linije. Album AM prinaša zelo solidno spisane in zložene pesmi, ki pa zahtevajo precej časa, da se poslušalcu razkažejo v vsej svoji širini, saj zaradi bledolične vokalne interpretacije ne vzpostavijo takojšnje emocionalne povezave s poslušalcem. Alex Turner je sicer krasen avtor, toda v pevske izvedbe na albumu AM mu ni uspelo vnesti čustev, ki jih te skladbe zahtevajo.