Arto Lindsay: Cuidado Madame

Northern Spy, 2017

V osrednji recenzentski oddaji Radia Študent se tokrat posvečamo izdaji novega izdelka etabliranega, polkultnega izvajalca. Arthur Arto Lindsay je newyorški kitarist, eksperimentalni komponist, pevec in producent. Je eden pionirjev no-wave scene, ki je v reakciji na punk ob koncu sedemdestih iz samega središča New Yorka v svet popularne glasbe vnašala atonalno, asonančno glasbo, prežeto s hrupom, svobodo ter eksperimentiranjem. Soustanovitelj vplivne zasedbe DNA je svoj leseni glasbeni izraz – Arto je namreč samouk in na kitaro igra na zelo specifičen način – torej, Arto je svoj leseni glasbeni izraz v nadaljevanju vseskozi dinamične kariere kombiniral s kolektivi iz različnih sfer newyorške scene. In ob vsakem izdelku bendov, kot so Lounge Lizards, The Golden Palominos in Ambitious Lovers je Artov pečat jasen in izrazit. 

Nadaljevanje njegove solo kariere, na katero se je podal po koncu osemdesetih, vse do današnjih dni preveva povezovanje že omenjenega specifičnega Lindsayjevega stila preko modernih, ponavadi elektronskih izrazov v kombinacijah z izročilom brazilske popularne glasbe; v času razcveta le-te je Lindsay v šestdesetih v regiji Pernambuco tudi odraščal. Album Cuidado Madame, ki ga predstavljamo tokrat, je deveti izdelek izpod Artovih rok in prvi po letu 2004.  

Arto Lindsay se torej po 13 letih vrača in plata je, kot vselej doslej, unikat. Tokrat so skladbe grajene predvsem okoli ritmičnega. Nalomljeni elektronski in značilno brazilski tolkalski izraz, ki mu sledi eklektika basovskega preigravanja, se do samega konca albuma vse bolj zapletata in dualnosti Lindsayjevega izraza – v preteklosti smo spoznali mehkega Arta na eni ter surovega ali celo strašljivega Arta na drugi strani – v tem albumu vidimo še enkrat več. V komadu Arto vs. Arto skozi značilen nered spomni na čase delovanja v DNA in osemdeseta, spet drugič, na primer v sklepnem Pele de Perto, pa se povsem približa estetiki bossa nove in gibanja Tropicalia, ki je na Arta tudi najbolj vplivalo. 

V tropikalski narativi na albumu odmeva džezovski izraz, ki ga, kot že tolikokrat poprej, gojijo člani Artovega banda. Klaviaturist Paul Wilson servira tako otožne akorde brazilskega novega stila kot moderne derivate elektronskih sintov, basist Melvin Gibbs in bobnar Kassa Overall pa svoj zvok konstantno spreminjata, a vseeno ostajata v okvirih svojega džezovsko gnanega ozadja - kar pa ne pomeni, da na albumu ni moderne glasbe. 

Pečat Bossa-nove še posebej utrjuje Arto Lindsay sam. Kitaristično preigravanje je najmanj avantgardno doslej, pojavlja pa se selektivno in ravno prav popestri dogajanje v ozadju bolj popovskih komadov. V ospredju so klasični bossa-nova akordi, ki že zaradi avtorjevega stila za sabo puščajo poseben odtis. Čez vse skupaj pa lebdi Artov caetanovski glas, ki zveni, kot da se je odlepil s starih plošč zlate dobe brazilskega novega stila. Neodvisno od jezika besedil, ta so v angleščini in predvsem v portugalščini, je Arto vselej prisoten in s svojo kitaro prezentira tisto fraziranje, ki je prineslo njegovo nežnejšo, mehko stran. 

Na prejšnjih albumih je Arto v svojo glasbo mešal tisto, kar se mu je zdelo v določenem trenutku dovolj zanimivo oziroma je dvignilo njegovo obrv. Tako smo od Arta slišali drum'n'bass, hip-hop, elektroniko, jazz, brejkbite in seveda njemu lasten nered v obliki noisa, asonanc in čudaških izrazov. Na tokratni plati znova ne more iz svoje kože in če že moramo iskati moderne izraze, ki se jim je približal, bi lahko govorili o nekakšnem jazz-popu, mešanem s hip-hopom in elektroniko, ki je v zadnjih letih prevetril mnoge sfere glasbenega ustvarjanja. Iz Cuidado Madame morda v manjši meri kot doslej, a vseeno, odseva dualizem. Glede na stil Arta Lindsayja je Cuidado Madame zelo poslušljiva, morda celo pop plata, avtorju pa še enkrat več ne umanjka dobro osmišljene refleksije in reakcije na trenutno glasbeno situacijo in trende. Tudi po trinajstih letih odsotnosti ne.