Ashe 22 & Freeze Corleone: Riyad Sadio

Mangemort squad records, 2022

Drill kot derivat trepa se je v zadnjih štirih letih slogovno prenovil z danes vseprisotno značilno ritmično shemo minimalističnih tolkal in bogatih basov. Razmahnil se ni le v Veliki Britaniji, temveč tudi na vzhodni obali ZDA na krilih preminulega Pop Smoka, ki je močno navdihnil tudi francosko sceno, predvsem pa Freeza Corleona, avtorja predlani izdane prodorne, a vendar slogu zveste plošče LMF. Ob tem je treba poudariti, da so osnovni ritmični udarci drillovskih inštrumentalnih podlag skoraj enaki afrobeatu, grobi oznaki sloga glasbe afriške diaspore, ki se je v frankofonskem svetu razvijal vsaj tako hitro in spontano kot v anglofonskem. Freeze je po mami Italijan in po očetu Senegalec, nekaj časa je živel tudi v Kanadi, prepletajoči se vplivi vseh teh sfer pa so slišni v njegovi glasbi. Z lyonskim reperjem alžirskih korenin Ashe 22 sta ta mesec izdala nov album Riyad Sadio, poimenovan po nogometaših iz njunih domovin Riyadu Mahrezu in Sadiu Manéju.

Freeze Corleone je predstavnik pariške skupine 667, Ashe 22 pa lyonske Lyonzon, ki sta se za cypher povezali že leta 2018. Sodelovala sta pri komadu Scelle, ki je kmalu dobil drugi del, nato še tretjega, četrti pa je že naznanil nov album. Tako kot sta se ujela njuna mrtvohladna glasova, Ashev zamolkel in Freezov rezek, sta se ujela tudi tematsko. Ashe je bil pri izbiri verzov vedno drillovsko neposreden, udaren in brezsramen, Freeze pa obrtniško natančen, žlahten in malodane dogmatičen. Zaradi kontroverznih besedil je celo izgubil pogodbo z založbo Universal Music, kar mu je sicer povečalo prepoznavnost, a ga je spodbudilo k še močnejšemu antagonizmu vzvodom moči. Oba se posvečata predvsem teorijam zarote, drogam in popkulturi, njun drill pa izstopa prav zaradi politično-družbene kritike, ki je v tem žanru anomalija.

Riyad Sadio je nadaljevanje v slogu prejšnjih podvigov. Inštrumentalne podlage so še vedno na visoki ravni, sicer ne tako prodorne in dosledno drillovske kot na prejšnjem Freezovem projektu, a pristojijo mrakobnim besedilom. Že Intro je odličen minimalističen komad s hladno odrepanimi verzi. Rimoklepačainštrumentalnim podlagam suvereno pustita, da zadihajo, saj ne izgubljata besed, kjer ni treba. Sledita pokalica Dégradé z bolj opaznimi verzi o Gazi, Danteju in Pooh Shiestyju in naslovni komad, v katerem se seveda nizajo omembe nogometašev. Do Interlude na polovici plošče se monotono drillanje počasi izpoje, a prav tu slišimo izseke novic o sodobnem suženjstvu v Libiji in francosko-alžirski politiki. 

Družbena kritika je vpeljana skozi prizmo afriško-islamskega pannacionalizma, ki meče luč tudi na aktualen odnos zahoda do tujih režimov. Freeze je večkrat skoraj fundamentalističen in zato ne omenja seksa in alkohola, ves čas sta prisotni temi boga in vračanja v Dakar. Piflarsko naštevanje referenc se ves čas resnobno združuje z uličnim žargonom, kar daje albumu v žanru izstopajočo usmerjenost, ki bi jo morali iskati še v prejšnji generaciji reperjev, kot je Keny Arkana. Komadu Olivine zato pristoji old-school beat, ki ga reperja mojstrsko obvladata. Omenimo lahko še skladbo Yasser, ki je referenca na Arafata, plata pa se zaključi s sklepom, da lahko napišeta še tisoč verzov, ki lahko postanejo orožje ideološke vojne.

Ob vrednotenju izdelka se moramo obregniti ob obrtniškost tovrstnega repanja, sploh ker so se poetične navezave v primerjavi s prejšnjimi projekti izsušile, drugače povedano, Freeze že dolgo govori eno in isto. Ashe 22 je zelo dobrodošel s svojim temačnim in nič manj tehničnim doprinosom. Z neprekinjenim tokom besed in ritmičnimi spremembami brez težav sledi kolegu, ki ima ta trenutek morda najprepoznavnejši slog repanja. Kitico največkrat sestavi iz štirih delov, pri čemer prva dva verza odseka, v tretjem pa spusti rimo ali jo v hitrejšem tempu poveže s četrtim. Rime so si v teh sklopih vedno zelo podobne, a večkrat akustične kot točne, nadaljnja poglobitev pa bi žal zahtevala celo oddajo. Tehnična sposobnost v popularni glasbi ne gre nujno z roko v roki z umetniško prodornostjo, prej nasprotno.

Album je seveda dokaj monoliten in v kontekstu trenutne glasbene pokrajine ne more biti zares svež, ker temelji na preizkušenih vzvodih žanra. Vseeno je učinkovit zavoljo prvine, ki mnogokrat določi stopnjo privlačnosti hip hop albumov. Enotno tematsko polje besedil se ujema z enotno motiviko podlag. Riyad Sadio se zato izkaže kot idejno oster, premišljen in zvočno močan, sploh ker izvira iz poglobljenosti v svojevrstno okolje, od koder podaja misel o severnoafriški diaspori kot aparatu družbenih sprememb, ki se opira na moč bratske povezanosti in dislocirane pobožnosti. Ashe in Corleone tudi s simbolikorazlagata svojo protifrancosko težnjo, ki je bila večkrat označena kot neokusna, z naukom iz severne Afrike in Bližnjega vzhoda; močnejša ko je cenzura, močnejša bo tudi vstajniška drža. Predvsem pa je ob poglabljanju vojnega stanja treba ohraniti trezno glavo, ki pomni vse plati zgodovine, kot zaključita: Art de la guerre, maîtrise du terrain.