Ashley Paul: Line The Clouds

REL, 2013

Tokrat spet soočenje z izvajalko iz Brooklyna v New Yorku. Lokalno je multiinštrumentalistka Ashley Paul že vrsto let pritajeno, a močno prisotna na presečišču različnih scen t. i. eksperimentalne glasbe. Obrača glave različnih vidnih imen nojza, svobodne improvizacije in vsega vmesnega. Opletala je s konca jezika Keitha Whitmana in Peta Swansona, stalno ali ad-hoc med drugimi sodelovala z Anthonyjem Colemanom in Seijirom Murayamo ter v duu Aster pustila daljšo projektno sled s svojim možem, prek založbe PAN vidneje profiliranim Elijem Keszlerjem, ki je svoje prispeval tudi nocojšnji plošči. Paradoksalno figuro Paulove gre skozi svet aktualne glasbe morda najbolje razumeti prav v navezavi na podobno nenavadno figuro Keszlerja, ki s primerljivo izvenserijsko posebnim muziciranjem zelo učinkovito posega zelo globoko v različna področja zelo različnih mejnih glasb. 

Paulova z v prvi polovici letošnjega leta izdano ploščo Line The Clouds v zvočno izjemno brezkompromisno tvarino vtira premise običajnejših glasbenih izrazov. Kot Eli Keszler, ki v svobodno improvizirane zvočnosti polaga strukture, določene z mehaničnimi napravami za proizvajanje razpršenih akustičnih zvočnih struktur, tako Ashley Paul na Line The Clouds v radikalno zvočno formo vstavlja pesemske prijeme, v osnovi največkrat zastavljene skozi prav ameriško/folkovsko kombinacijo kitare in glasu/besede ... In podobno kot v Keszlerjevem primeru je funkcionalnost te glasbe vsem različnim zmesem vedno enako blizu. Melodične in kitarske oblike nikoli ne povozijo strukturno razpuščenih inštrumentalnih tipanj, kot da bi ta bila le podlaga. Nikoli se ne pojavi niti obraten vtis, da bi torej razpuščena zvočnost odvzemala bistvu estetsko izdelane kombinacije prebiranja kitare in glasu, kar bi bilo morda pričakovati glede na izrečene neidiomatične premise mnogokaterega improviziranega zvočnega raziskovanja. Niti se ne pojavi vtis, da je za tako glasbo potrebna izjemna disciplina, ki bi izvajalske značilnosti ene ali druge glasbe podrejala neki nasprotni logiki. Celota deluje lahkotno in skozi lahkotnost se gradi vtis zelo intuitivne glasbe. Vendar pa je, v skladu z metodološkimi smernicami raziskovalnih muzičistov, kot je Paulova, taka glasba kljub svoji intuitivni patini nujno prepletena z globoko glasbeno previdnostjo in preudarnostjo ter skrajno refleksijo. Refleksijo zvočnega umetnika, ki vsako glasbeno izvajalsko potezo jemlje kot predvsem zvočno učinkovito, v tem glasbeno radikalno odprto in nikakor usmerjeno le na površinski čustven odziv na nekaj, čemur bi morda rekli – lepa pesem ali kaj drugega in podobnega.

Zato naj se v zaključku prepustimo eni od tez, zapisanih v tekstu k plošči, ki pravi, da je glasba z albuma Line The Clouds usmerjena kar na „esenco muzikalnosti“. Ponuja se pojem spektra ... Če naj bi polji „pesmi“ na eni in svobodnega zvočnega raziskovanja na drugi strani najobičajneje razumeli kot dva metodološko ločena spektra, ki oba učinkujeta na podlagi vsak svojega lastnega niza parametrov, potem lahko izjavo „smernosti k esenci muzikalnosti“ v kontekstu plošče nocojšnje Tolpe bumov interpretiramo kot radikalno metodološko premiso, ki parametre obeh običajno ločenih polj glasbene izraznosti locira na enoten spekter. Nenavadno in morda nezgodno dejstvo plošče Line The Cluds je, da v lahkotni realizaciji tega spektra najobičajneje vzbudi pričakovanje razpleta v eno od skrajnosti. Seveda se skrajnost nikoli ne zgodi, pot k poslušanju pa čaka ravno izginotje takšnega pričakovanja.