AUTRE NE VEUT: ANXIETY

Mexican Summer / Software, 2013

Za trenutek stopimo v leto 2010 ter zakorakajmo v mrzli decembrski čas, ko je Brooklynčan Arthur Ashin pod okriljem založbe Upstairs Daniela Lopatina, človeka izza Oneohtrix Point Never, povil svoj avtorski projekt Autre Ne Veut. V času, ko je večina letnih diskografskih obračunov že zapečatenih, se istoimenska plošča ni uspela širše proslaviti, so jo pa zato opazili pri priznani spletni glasbeni tržnici Boomkat ter na lestvici najboljših plošč nagradili njen hibridni R&B pop z visokim šestim mestom. 

Vsi, ki smo ploščo imeli priložnost slišati, smo nemudoma vedeli, da je samo še vprašanje časa, ko bo Ashinovo vsestransko avtorstvo premikalo smernice zastavljenega žanra, R&B-ja, v katerem so mnogi novodobniki, kot tudi on sam, odkrili možnosti razvoja novih glasbenih vizij ter žanru obenem tudi zaživeti v aktualnosti. Ashinova umazana, urbana drža, ki je bobnela iz okleščene lo-fi produkcije, je risala in obljubljala veliko. Melodije, ki jih je izvabljal s svojim neobičajnim falzetom, so odlično stopnjevale dinamiko produkcijsko spranih, razbarvanih, a idejno precej živih skladb, ki so v duhu kasetarske generacije s precej bolj svobodno strukturo pogosto podpirale njegove čustvene izlive. In res, Ashinu je uspelo svoj domet razširiti že z naslednico, aktualno ploščo Anxiety, a ne brez odrekanj.

Okostje novega studijskega izdelka namreč močno sloni na strukturno osredotočenih ter produkcijsko precej čistejših glasbenih stvaritvah. Če torej lahko Anxiety v prvi vrsti dojemamo kot čudovito pop ploščo, le-ta paradoksalno iz Ashinovega predhodno že tako razigranega okolja umika nove in nove varovalke, s čimer dopušča le še več manevrskega prostora za zvočno ekperimentiranje. In prav tu Autre Ne Veut zares zaživi. V svoji prispodobi na videz cenenega R&B-ja odpira nova polja žanrskega manevriranja ter ustvarja naravnost unikatno glasbeno izkušnjo. V izbrano okolje umešča toliko vsestranskih vzorcev, da žanr oklesti do prafaktorjev samo zato, da bi ga lahko nato vnovič po svoje sestavil in ga oblikoval po svoje. Glasba je polna prijetnih zvočnih dovtipov, ki stopnjujejo dinamičnost, Ashin pa zelo rad po svoje ponotranja tudi stvaritve svojih glasbenih kolegov, pa naj bodo potem to lastne interpretacije zlatega obdobja R&B popa, kot jih denimo riše skladba I Wanna Dance With Somebody ali pa naj bo to spuščanje aktualnih popovskih vzorcev v njegov glasbeni svet.

Najbolje pri vsem pa je, da plošča navkljub svoji očitni ekspresivnosti in produkcijski mogočnosti, ki se kažeta v eksperimentalni elektroniki, plastenju, večglasnem harmoničnem petju ali nemara zvončkljanju, ne izzveni zares pretenciozno ali zasičeno. Ashin v prvi vrsti formira skladbe, ki so na Anxietyju mnogo bolj premišljene ter skrbno neguje njihovo pretočnost. Približevanje pogojno rečeno mainstreamovskemu občinstvu glasbe Autre Ne Veut začuda ni oskrunilo. Še več! Anxiety je Ashinu omogočil, da do potankosti razvije svoje ideje.