AVA LUNA: Electric Balloon

Western Vinyl, 2014

Metati trnek za dobrim kitarskim komadom novejšega izvajalca je v teh časih pogosto res mukotrpno delo. Dvajset, trideset, tudi štirideset ali več plošč bo ne glede na parametre iskanja garantirano formulaičnih, brez domiselnosti in kreativnega kančka zvitega uma, brez prepiha in brez odtenka zdrave trme. Plošče s komadi, ki se temu trendu upirajo, so zato zelo dragocene. So skoraj po pravilu trmaste plošče, ki v svoji rokodelski srčiki nosijo problem in vzporedno nosijo tudi način, kako napasti ali zapopasti ta problem. Po mojem mnenju kvalitetne plošče sodobnega indieja ta problem danes locirajo v strukturi in materialu pesmi – torej, pesmi kot centralnega gradnika tiste najosnovnejše glasbene narative. Kvalitetni indie bendi zato kot problem definirajo pač najočitnejše, kar je - formulaično in zatohlo, predvsem pa že vsakomur predvidljivo. Denimo nizanje bolj ali manj enakomerno brenkanih enostavnih akordov s samo izključno najintuitivnejšimi okrasnimi pridevki. In to okrasnimi pridevki tistih pač štirih, na akord vezanih posamično piknjenih strun in to na kar najbolj neopaznem in glasbeno neučinkovitem mestu ... Ter seveda prazni melodični vokalni manevri, ki to niti niso zares. Manever namreč kar preveč namiguje na jasno usmerjen taktičen poseg, ki naslavlja neko specifičnost situacije, denimo obračanje vozila v prometu ali spretno bočno parkiranje. V primeru aktualnih vokalnih trendov pa gre bolj za parkiranje na izrisano prosto mesto v ravni vrsti parkirišč pred bivalnim blokom ... 

Ava Luna - brooklynški bend v fokusu tokratne Tolpe bumov je s svojo debitantsko ploščo Ice Level iz leta 2012 izvedel  brezkompromisno verzijo napada na ta zaležano konformistični vsakdanjik. Z brezrefrensko mešanico tistih najbolj glasbenih ostalin no-wava ter potem soula, r'n'b-ja in tudi aktualne bolj lo-fi sintovske elektronike - so na debitantski plošči zamešali mladostniško prekipevajoč, vendar še vedno iskriv, čeravno ne prav najbolj instantno zapomnljiv kitarski izdelek. To je bila trma par excellance, prepotrebna refleksija in avtodidaktičen korak. In glede na zadnjo, avtodidaktično nujnost kreativnega dela, je album Electric Balloon, ki ga poslušamo danes, tudi edini logični trmasti korak naprej, korak, ki trmo usmeri tudi samo nase in porodi nov trmast poskus refleksije, tokrat zazrt še sam vase. Ava Luna je po poročilih vznemirljiv live bend. Zato je morda celo edino, kar še potrebuje, pač zares trden in prepričljiv avtorski kontekst.

In tu seveda pride na vrsto pesem, prekleta, a neizbežna pesem. Zdaj bo hitro jasno, kje ta reč – kje ta Ava Luna stoji. In glej debelo. Fantje in dekleta imajo kaj dostaviti. Veliko večino komadov z nove plošče pokonci drži prepoznaven, rokodelsko izpiljen in neprosojno močan pesemski moment. Za generiko se bend tu zateče k soulu in r'n'b-ju, pa k postpunku in tistem spretnejšem razštelanem funk-blues no-wavu, kak ščepec pa poberejo še iz tu in tam, naj bo to pač nepoboljšljiva romantika komada Hold U ali trenutek tropikalijaste psihedelije z Aquarium ... kljub mišmaš potencialu pa zasedba niti za trenutek ne zapade v prazne vzorce, niti denimo v očitno omamni jokavi gospel ... Morda lahko to gledamo tudi kot rezultat in kot dodano vrednost skupinskega dela, skozi katerega je siceršnji vodja zasedbe - pevec in kitarist Carlos Hernandez - tokrat prepustil vajeti avtorskega dela skupnostni logiki.

Jasne vzporednice plošči Electric Balloon bi lahko recimo iskali ob glasbi legendarnega sopotnika newyorškemu no-wavu, Jamesa Chancea, pa modernejših Jamieja Lidella ali Dirty Projectors, na momente celo v prav res pravovernem mainstream r'n'b-ju devetdesetih in dvatisočih. Vendar pa je preverljivo tu le dejstvo, da je tisto, kar res druži navedene ustvarjalce, pač spretnost in posebnost, ki lahko muziko vzporedno tišči tako na robovih, kot tudi v konkretnem dotiku sredice popularnega v alternativnih in manj alternativnih muzikah ... 

Ava Luna tukaj prepričajo s svojo inteligentno in uravnoteženo zadržano kitarsko igro, z zelo spretnim, catchy in nikakor predvidljivim delom z vokali - s strani vseh treh enakovrednih vokalistov in vokalistk ... In prepričajo s širino, ki je nujna v odnosu do sodobnega poslušalca. Ta si namreč pač ne zasluži več ujčkanja, temveč spoštljiv smerokaz, ki pa v razliki od moralistične puhlice tudi sam koraka v nakazani smeri ...