AVA LUNA: Infinite House

Western Vinyl, 2015

Poudarjanje brezmejnih možnosti glasbe lahko deluje kot le še ena iztrošena floskula, a kljub temu se zares zdi, da dandanes glasbeniki le redko stremijo k inovativnosti in se lotijo medžanrskega eksperimentiranja. Morda pa se tako zdi le, ko današnje glasbeno povprečje primerjamo z do obisti eklektično zasedbo, ki je predmet današnje Tolpe bumov. Newyorški Ava Luna so svojo pot začeli kot nervozno zveneči indierockerji v sedemčlanski zasedbi, ki jim je omogočala pestro ter navidez spontano inštrumentalno podlago, ob kateri smo se lahko vedno znova čudili zanimivim ritmom in bizarnim elektronskim zvokom. Temu je bila dodana trojica izmenjujočih se vokalistov in edinstven karakter zasedbe je bil vzpostavljen.   

Že od svojih začetkov se skupina torej ukvarja s pestrim žanrskim spojem in nekonvencionalnimi pristopi h glasbenim strukturam, iz katerih se v praksi razvijejo detajlirani in raznoliki komadi, ki živahno preskakujejo med glasbenimi idejami ter ob tem skušajo ohranjati površinsko spevnost. Njihovo iskanje novih oblik sicer že konkretno pregnetenega indie rocka ne postavlja novih enovitih in jasnih smernic, temveč kot vodilo utemeljuje medžanrsko eksperimentacijo in radoživo mentaliteto. Tudi ko zapadejo v bolj kaotične inštrumentalne eksperimentacije, v duhu vedno odsevajo nekakšno prikupno skromnost in nedolžnost, ki sovpada z mestoma igrivimi besedili, polnimi nesmiselnih karakterjev in samoironičnih prikazov obče življenjskih in ljubezenskih situacij ter zahodnjaških banalnosti. 

Tudi po reorganizaciji skupine in posledični preobrazbi v obliko kvinteta, v kateri ga slišimo danes, glasbi vlada izrazito upiranje konvencionalnim strukturam, s čimer sovpada tudi občasno odrezavo prehajanje med vsemi tremi vokalisti. Ti si premišljeno izmenjujejo najrazličnejše karakterje, ki svoje glasbene razlike uspešno združijo v svojstveno entiteto. Glasba zasedbe Ava Luna zares deluje kot spoj različnih karakterjev in pogledov na glasbo; na trenutke se zdi, kot da spremljamo uglasben tok misli shizofreničnega uma v sprijaznjenem notranjem monologu. A komadom vsej nekonvencionalnosti navkljub vedno vlada bolj ali manj subtilna urejenost, iz katere nastane presenetljivo poslušljiva glasba, v kateri vedno znova najdemo kak nov, navidez neumesten element, ki enostavno deluje v simpatično konfuzni in morda skoraj risankasti celoti. 

Zares se zdi, da njihovi alternativni pristopi nikoli niso posledica študioznosti in zagrizenega iskanja novih smeri, temveč le nekakšne iskrene razigranosti. Kljub dodelanemu konceptu dobimo občutek, da imajo do vsega skupaj nekakšno zdravo distanco, ki pušča prostor za sproščeno vzdušje in humor, s čimer glasba ne deluje kot nosilec avtorskega ega, temveč prej kot odprto igrišče, namenjeno iskanju novih glasbenih možnosti. S tovrstno mentaliteto glasbo ohranjajo lahkotno in zabavno, kar v indierockovskih praksah niti ni tako pogosto. Tako kljub na prvi posluh zmedenemu izrazu morda v resnici ostajajo nenavadno transparentni. Ob svojih večplastnih eksperimentacijah se namreč tudi očitno zabavajo, kar lahko zaznamo in cenimo tudi poslušalci. 

Navidezna konceptualna inovativnost skupine je torej morda le posledica preproste sproščene drže, ki se je razvila v njihovi skupinski dinamiki. Zdi se, da so pri ustvarjanju ostajali brez zadržkov in v svojo glasbo z nekakšno otroško igrivostjo vključili svoje najrazličnejše ideje. Posledično gre za eno tistih skupin, pri kateri lahko ob naštevanju vseh žanrskih in konceptualnih referenc in podtonov hitro obupamo in raje preprosto zavrtimo kakšen komad.