B/B/S/: NK012

Umor Rex, 2015

B/B/S/ nam kot ime izvajalca na prvi pogled ne izda prav veliko in tako kot naslovnica albuma deluje nekoliko podcenjujoče. Tri črke, tri kratice so Aidan Baker, Andrea Belfi in Erik Skodvin, ki so se povezali z namenom glasbenega sodelovanja in odkrivanja novih poti izražanja. Sodelovanje se je hitro izkazalo za plodno in tako so leta 2013 pri Miasmah izdali prvenec Brick Mask. Album, ki ga bomo poslušali danes, pa je sicer izšel letos januarja, a je bil posnet že leta 2012. Razlogov za triletno odlašanje se lahko verjetno vsak spomni sam, a zadeve sigurno ne olajša dejstvo, da gre za precej nišno glasbo relativno neprepoznavnih izvajalcev. Na koncu je delo Berlinčanov pristalo na specializirani založbi Umor Rex, bazirani v Mexicu City.

Na bandcamp strani se izvajalci pohvalijo z dejstvom, da je celoten album posnet samo z enim stereo mikrofonom sredi sobe, kar je precej presenetljivo glede na kvaliteto in prostorskost zvoka. Hkrati pa tudi veliko pove o uskladitvi teh treh glasbenikov, če ne ravno o njihovi izkušenosti medsebojnega igranja. Dve kitari z efekti ter set bobnov so vse, kar izvajalci potrebujejo za prostrano in doživeto raziskovanje zvočnega in doživljajskega spektra. Rezultat je napol spiritualna izkušnja, ki vsako minuto porabi za grajenje sveta, po kateri nas izvajalci popeljejo z gromečimi, tulečimi in cvilečimi kitarami ter kar se da ambientalno nabrušenimi bobni. Poleg kitarskega dromljanja in pripovednih perkusij se na albumu skrivajo še synth vsadki, ki so skoraj neprepoznavno zaviti v zvok kitar, a dovolj prezentni, da bi se njihova odsotnost poznala. Če je težko govoriti o dodelanosti takega dela, ki je posnet v živo in je posledica improviziranih vaj, se album vseeno lahko pohvali z uravnoteženim menjavanjem atmosfere in glasbil v ospredju, ki ga sicer nekateri nojz bendi obvladajo šele po nekaj izdajah. In čeprav skladbe niso pretirano izklesane in samosvoje, album namreč deluje precej monolitsko, so vseeno samostoječe in niso le odseki celote.

Album sestavlja 5 skladb, posnetih v eni seansi, in ne vemo, ali so te skladbe vse, kar je nastalo pri tem srečanju, ali so samo izbrani hiti. Vsekakor pa jih povezuje atmosferičnost, ki smo je prej vajeni od kakšnih post rock bendov, na primer Godspeed You! Black Emperor. Pri tem ima nedvomno nekaj vpliva kitarist Aidan Baker, ki je sodeloval pri kanadskem post drone bendu Nadja. Zanimivo je slišati stičišče dveh v osnovi precej različnih žanrov, kot sta jazz in rock, ki se po evoluciji eksperimentacije znajdeta v skupnem novem prostoru post svobodne improvizacije in razvlečenih, prostrano ambientalnih pasaž.           

Album ostaja skrivnosten izdelek, ki se upira razdajanju specifičnih odgovorov na vprašanja, kot sta tematika ali koncept albuma, kar pa lahko vodi do še bolj čiste zvočne izkušnje, neokrnjene z zunanjimi vodili. Priporočeno za tiste okuševalce, ki se ne obremenjujejo z ozadji nastale glasbe in želijo ob zvoku le meditirati ali se kako drugače sproščati, čeprav album ni najbolj lahkoten in ima nekoliko temačen ambient.