BADBADNOTGOOD & GHOSTFACE KILLAH: Sour Soul

Lex, 2015

Med tistimi hiphoperskimi glavami, ki ob hiphopu brskajo še po drugih žanrih, je lani završalo, ko je založba Lex objavila novico, da kanijo skupni album izdati kanadski jazzovsko-hiphoperski inštrumentalisti BadBadNotGood ter v zadnjih letih eno od dveh še relevantnih grl Wu-Tang Clana, Ghostface Killah. 

BadBadNotGood je trojec študentov jazza, ki so med študijem raje poslušali hiphop kot jazz in so ravno zaradi svoje širine v poslednjih nekaj letih ustvarili precej zanimivih projektov, kjer jazzersko strukturo inteligentno tkejo z zvočno estetiko hiphopa stare šole in tega trenutka. Že uvod plošče ponuja detajlno zgrajeno, dramatično in močno filmsko zvenečo uverturo v prve verze „duhobraznega morilca“. Skozi mešanico  wu-tangovskih produkcijskih vplivov, ki jih je zvočno definiral njihov producent RZA, psihedeličnega soula in rocka, porno beata, funka, retro jazza, morriconejevskega špageti western zvoka in močno prezentnega blaxploitationa, se vijejo povečini stopnjujoči jazzersko-raperski zatripani zvarki, ki so v osnovi zelo odstopajoči od klasične loopovske oziroma vzorčaste rap forme. V ozadju se plodijo žlahtni, žmohtni, vase zatopljeni in detajlno dodelani aranžmaji, ki sicer gradijo na osnovnem jazz triu, a se jim pridružuje veliko drugega inštrumentarija od prezentnih trobil in godal dalje.

Poznavanje jazzerske strukture in Ghostfacovega dosedanjega dela skozi revivalistično wu-tangovski zvok, v katerem bi lahko našli močno filmsko razgibane in dramatične zvoke,  fantom omogoča, da postavijo odlično platformo za raperske rafale. Preko dinamične nočne zvočne podobe, ki kar kliče k poslušanju na slušalkah, se naslanjajo na malce mračnjaško, a še kako komplementarno atmosfero z Ghostfacovimi najboljšimi deli, kar je morda za njihove fene malce preveč ravninsko in premalo improvizacijsko, za klasične poslušalce raperskih loopov pa malce preveč dodelano in kompleksno, a še kako deluje. 

Zatopljeni v podrobnosti in ohranjanju svojstvene inštrumentalne rapersko-jazzerske fuzije fantje povečini aranžmajsko gradijo kompozicije, ki so ob koncih veliko bolj eksplozivne in energične, čemur glavni junak sledi z večinoma skopimi enokitičnimi vpadi, s katerimi ne gradi dovolj na zanj tako značilni in odlični naraciji zgodb, temveč nas bolj vpeljuje v njih, kot nam jih dejansko predstavlja, zaradi česar se nekatera besedila ne zdijo dokončana. Drugi in še kako viden problem je, da so njegovi enigmatični, z močnimi besednimi igrami podkovani lirikalni biseri, prepustili prostor veliko bolj prijaznemu in prvožogaškemu vokabularju. Zdi se, kot da mu manjka malce iniciative, kar je morda za tako delavnega in nenehno prezentnega raperja, kot je on,  razumljivo, a glede na to, da je album nastajal kar dve leti, hkrati malce razočarajoče, sploh ob večnem občutku, da je Ghostface eden redkih raperjev s potencialom ustvarjanja odličnega albuma, slonečega na živi inštrumentalni tvorbi. Njegov dvanajsti album in hkrati tretji v vrsti tistih, ki so posneti brez vzorčenja in z živo, organsko muziko, je sicer pravoverni raperski izdelek, prebijajoč se skozi komfortno cono kriminalnih, zvodniških, zabavnih, mestoma paranoičnih, anekdotnih, stripovskih, slikovitih ter filozofskih zgodb, kakršnih smo vajeni s strani glavnega govorca, a mu manjka lirikalne pestrosti, večplastnosti in vrhunske eksekucije.

Poleg treh inštrumentalnih kompozicij se bolj kot Ghostface na albumu Killah izkažejo kar po vrsti odlični gostje, ki ga pravzaprav vsi zasenčijo. Elzhi s svojimi „punchlini“, Doom s svojo stripovsko odpeljanostjo, Tree s svojimi blodnjami in Danny Brown s svojim „skrekanim“ vokalom, ki ponudi določeno širino sicer suvereno odrapani plošči glavnega govorca, s čimer dodaja nekaj dinamike in verbalnega pretresa.
 
Pričakovanje skupnega projekta je letvico nastavilo zelo visoko, z zaslombo na cinematične, vintage in pedantno aranžirane ter orkestrirane produkcije pa je bilo pričakovati eskalacijo potencialov Ghostfaca, ki je žal tokrat ubral preveč sredinsko oziroma ravninsko linijo. Inštrumentalni potenciali te, le dobre pol ure dolge, sproščene in hrustljave retro fuzije hiphopa in jazza, v kateri dobi vsak inštrument svoje mesto in se napaja na estetiki vohunskih filmov, so žal precej močnejši in odločnejši del albuma, kjer pogrešamo verbalno bogatejšega klepetača. Sicer ploden in konsistenten raper tokrat odrapa na nivoju in atmosfersko sledi kanadskemu trojcu, a se besedilno topi v povprečju klasičnih ter dokaj neinspiriranih raperskih klepetaških tematik.