BADBADNOTGOOD: IV

Innovative Leisure Records, 2016

Popularnost in kvaliteta torontske instrumentalne jazz hip hop zasedbe BADBADNOTGOOD eksponentno rasteta vse od nastanka leta 2010. Poleg dejstva, da gre za štiri prekleto talentirane glasbenike, gre njihovo odmevnost pripisati mecenom 21. stoletja, kot so ameriški raper Tyler the Creator, BBC-jev tastemaker Gilles Peterson in nenazadnje hip hop eminenca Ghostface Killah, ki so v mladcih zgodaj prepoznali velik potencial. Njihov kulturni kapital je bil na socialnih omrežjih hitro preveden v visoko število klikov na posnetke in videe bendovih priredb ter avtoskih komadov, kar jih je s časom pripeljalo tudi do sodelovanj z bolj ali manj uveljavljenimi imeni sodobne glasbene krajine. Osrednji elementi glasbe BADBADNOTGOOD so njihova tehnična podkovanost, odprtost in prilagodljivost. Prav te lastnosti so zasedbi zagotovile oboževalce z vseh glasbenih vetrov. 

Njihovo operiranje znotraj trikotnika jazz, hip hop in soul se podobno kot doslej nadaljuje tudi na pričujočem albumu IV. Je pa med albumom III in aktualno izdajo vendarle mogoče prepoznati nekatere prelome. Razlika se kaže že v samem kreativnem procesu, ki je pri zadnjem dolgometražcu trajal kar dve leti. Ta je zato deloval kot zaokrožena idejna celota. Kot so fantje povedali za glasbeni portal Howl & Echoes, je njihovi prvi v celoti avtorski izdaji sledila intenzivna serija turnej, na katerih so bili neprestano soočeni z novimi in starimi muzikami ter novimi glasbenimi imeni. Vse te različne vplive so fantje neprestano pretapljali v nove ideje in nove kompozicije. Kvartet je jeseni 2015 sfural nekaj snemalnih seans z različnimi gosti in obenem posnel svoj sveži material. Brez kakršnegakoli koncepta so se slednjič odločili opustiti idejo inštrumentalnega albuma in na »štirko« vključili tudi štikle z gostujočimi glasbeniki in vokalisti. Ta poteza kot tudi nekoncizna albumska struktura tako deloma spominjata na letošnji album ameriških post rock pionirjev Tortoise. 

Nekaterim recenzentom gre v nos prav ta idejna razpršenost. Album, čigar jedro vsekakor predstavlja cinematičen jazz funk v maniri italijanskih skladateljskih mojstrov a la Piero Umiliani, namreč v enajstih skladbah postreže s kompozicijsko in slogovno zelo razgibano bero. K temu občutno doprinesejo gostujoči glasbeniki. Naj kot prvega omenimo saksofonista Colina Stetsona, ki je pri skladbi Confessions Pt. II poskrbel za postopoma razvijajoče se sozvočje bas in tenor saksofona. Medtem ko mladci skrbijo za koncizno ritmično podlago, podobno nekaterim nedavnim stvartivam že omenjenih Tortoise, pa Stetsonovo intenzivno preigravanje v spomin prikliče slog mojstra Matsa Gustafssona. Pomemben pečat albumu dajejo tudi trije gostujoči vokalisti, med katerimi se je po mnenju recenzenta najbolje izkazal Sam Herring iz benda Future Islands. Lirično bržkone namerno osladna soulovska balada Time Moves Slow, v kateri so fantje instrumentalni okvir zrelo reducirali do najnujnejših osnov, namreč premore čustveni naboj, primerljiv s klasikami Sama Cookea ali Otisa Reddinga. Še en hommage r&b soulu pa lahko slišimo v skladbi In Your Eyes, v kateri gostuje pevka Charlotte Day Wilson. Čeprav gre najbrž za idejno najmanj navdahnjeno stvaritev na albumu, ki s svojimi godalnimi inserti in eteričnimi backvokali zveni že nekoliko klišejsko, kot kakšna zgodnja Amy Winehouse, pa bend tu pokaže svoje odlično razumevanje reka »manj je več«.   

Izkušnje, ki so jih fantje nabrali na albumu Sour Soul z Ghostfaceom, so utelešene v štiklu Hyssop of Love, v katerem gostijo mladega ameriškega rimoklepača Micka Jenkinsa. Z vsem spoštovanjem do Wu-Tangovca, zdi se, da nam šele to sodelovanje, zaznamovano z zapohanim Jenkinsovim flowom, pokaže vse potenciale BADBADNOTGOOD kot spremljevalnega hip hop banda. Njihovo nagibanje k sodobnemu hip hopu, ki je bilo vsekakor bolj prezentno na albumu III, pa najbolje zaobjame singel Lavender z gostujočim kanadskim producentom Kaytranado, ki prav kliče po samplanju. Če doslej omenjeni štikli predstavljajo sadove bendove vpetosti v sodobno glasbeno sceno, pa se v pesmih kot And That, Too, Speaking Gently, IV in Structure No. 4 kvartet pokaže v svoji nebrzdani različici. BADBADNOTGOOD tu na plano privlečejo vse svoje poznavanje analov jazza, predvsem pa se približajo eklektičnemu tehničnemu mojstrstvu legendarne zasedbe Weather Report. Čeravno gre za stvar okusa, pa se recenzentu dozdeva, da je to področje, na katero bi morali kanadčani fokusirati vse svoje sile. Vrhunec albuma vsekakor predstavlja naslovna pesem IV, pri kateri saksofonist Leland Whitty ter pianist Matthew Tavares jahata na intenzivni bas liniji, ki se je ne bi sramoval niti Jaco Pastorius. Bend tukaj razkrije vse svoje skladateljske spretnosti, saj nam v 7-ih minutah postreže z dramaturško razčlenjeno mojstrovino, ki nas od uverturnih visokooktanskih pasaž skozi povsem umirjen funkovski intermezzo z Rhodes solom spet pripelje k motivu iz začetka skladbe. V epilogu pa razplet skladbe bend prepusti pol-improviziranemu saksofonskemu solu v slogu Waynea Shorterja.  

Na koncu poslušanja se zdi, kot da bi bila plošča IV ustvarjena namenoma za britanskega radijskega zvezdnika in didžeja Gillesa Petersona. Nič ne umanjka, niti spogledovanje z brazilskim jazzom v zaključni skladbi Cashmere. Album IV pa prav zato izpade tudi kot konglomerat morda preštevilnih idej. Na tisto »the« BADBADNOTGOOD ploščo, ki bi svoje mesto našla tudi v širšem opusu moderne jazz godbe, bo torej potrebno še počakati.