BARKA TONE IN BELE PLOMBE: Jasna slika črni oblak

Samozaložba, 2012

Album Jasna slika črni oblak predstavi znane obraze slovenske glasbene scene, ki pa jih zaznamuje samosvoj glasbeni izraz in ki tako ali drugače prispevajo k večplastnosti slovenske glasbene produkcije. Enako samozavestna, zvočno neposredna, obenem pa žanrsko izmuzljiva je tudi tokratna plošča. Rockersko izrazje se napaja s punkersko energijo, obenem pa se križa z raznorodnimi glasbenimi vplivi. Ta nadžanrski zvočni izraz lahko primerjamo tudi z zasedbo Žoambo Žoet Workestrao.

Barka tone in bele plombe je zasedba štirih glasbenikov, ki prihajajo iz dveh različnih zvočnih domačih regij, Prekmurja in Krasa. Tako na kitarah slišimo Martina Ukmarja, sicer kantavtorja, tudi člana zasedbe Kislu Grozdje, poznamo pa ga tudi iz skupine Kraški solisti. Pri njih igra tudi drugi kitarist Andrej Fon. Na plošči Jasna slika črni oblak skupaj tvorita energičen in zvočno razgiban kitarski dvojec. Iz Prekmurja pa prihaja bobnar Peter Šüklar, ki ga poznamo iz benda Manul. Ne nazadnje pa zasedbo sestavlja še Dani Kavaš, dobro desetletje delujoči prekmurski kantavtor, ki s svojim značilnim besednim slogom prispeva k večplastnosti današnje plošče.

Jasna slika črni oblak je debitantska plošča, obenem pa je treba pripomniti, da ni bila posneta v tipičnem studijskem okolju. Njeno snemanje v Menzi pri koritu, kjer je bend tudi vadil, je zabeležilo zvok zasedbe, ki je izredno živ in dinamičen. Tako slišimo tudi nekakšen približek, kot bi ga Barka tone in bele plombe izvedli na odrskih deskah. Če je zvok produkcijsko skoraj koncertno otipljiv, pa je njihova izraznost izmuzljiva in dvoumno igriva. S tem mislimo tako na instrumentalne dele, kjer se pankovska igrivost hitro spreobrne v bolj raziskovalne vode, kot tudi na besedila, ki jih v skoraj pripovedni obliki ponuja Dani Kavaš. Ta s svojo abstraktnostjo poslušalcu ponujajo nenehne asociacije, ki se zdijo humorne, obenem pa ponujajo primerjave s trenutno družbeno klimo. Kot ime skupine, ki morda pravi, da se ubadamo z estetskimi belimi plombami, medtem ko se ladja, na kateri plujemo, potaplja.

Tako imamo na eni strani razgibanost, ki kot rečeno bazira v neki punkovski izraznosti in se nato širi skozi rockovska okolja na različna zvočna obrobja. Obenem pa se ta širok razpon povezuje s subtilnim glasbenim dojemanjem, kjer četverica deluje kot močno povezana izrazna skupina. Njihov široki glasbeni razpon bi ob ne povezovanju na primarni ravni in brez medsebojnega dialoga razpadel in zbledel. V to izrazno moč je vpleten tudi vokal Danija Kavaša, ki se poigrava z raznimi besednimi zvezami. Ob tem pa ima močno vlogo tudi njegova interpretacija. In v podajanju besedil ima posebno moč tudi besedni premor, kot na primer v pesmi Molk v plesišču, kjer pravi, da korakamo partizani po naravi, pojemo in ubijamo, nato pa po premoru pove, da ubijamo čas. Takih zasukov, zvočnih in besedilnih, ki sprožajo pri poslušalcu kratke in slikovite asociacije, je na plošči Jasna slika črni oblak na pretek.

Glasba je najlepša takrat, ko poslušalca usmerja in vodi, a ga nikoli ne pripelje do dokončnega cilja, temveč mu nudi samosvoje gibanje po svoji zvočnosti. Obenem pa močna besedila nudijo neko zgodbo, ki si jo ponovno lahko vsakdo razlaga po svoje. In to izraznost, da ploščo ali pesem poslušamo znova in si jo ponovno interpretiramo, vsebuje tudi Jasna slika črni oblak, ki jo lahko dobimo tudi na medmrežju ali, še bolje, si jo v fizični obliki priskrbimo ob obisku koncerta.