Bastard Priest: Vengeance... of the Damned + Kommand: Terrorscape

Bastard Priest: Vengeance... of the Damned (Electric Assault Records, 2020)

Bastard Priest je dvojec, ki je v zgodovino švedskega death metala zapisan z zlatimi črkami. Njegova interpretacija tega žanra je pristna in uteleša njegove najzabavnejše aspekte, predvsem zaradi nekakšne pankerske enostavnosti. Njegov začetek sicer sega v leto 2007, ampak do leta 2008 ni izdal nič uradnega. Tisto leto je izšla kultna kaseta Merciless Insane Death, ki vsebuje pet skladb; te slišimo tudi na prvencu Under the Hammer of Destruction, izdanem leta 2010, leto kasneje pa je izšla še plošča Ghouls of the Endless Night. Obe plošči sta izšli pri švedski založbi Blood Harvest. S tema izdajama Bastard Priest okrona oživitve švedskega death metala, ki se je dogajal na prelomu prejšnjih desetletij. Gre torej za klone bendov, kot so Nihilist, Entombed, Merciless in Dismember. Tako imenovani stockholmski death metal je imel predvsem unikaten zvok, ki je nato preplavil svet. Zvok, podoben motorni žagi najdemo v legendarnem Bossovem pedalu Heavy Meta 2 oz. HM-2 z vsemi štirimi gumbi zavitimi do kraja. Projekt črpa navdih v zvoku, ki so ga imeli omenjeni bendi predvsem v obdobju demo kaset. Govorimo torej o surovi in agresivni produkciji, ta mentaliteta pa predstavlja rdečo nit vseh izdaj švedskega dvojca.

Danes obravnavani EP Vengeance... of the Damned je izdala založba Electric Assault Records. Ta plošča je metalsko podzemlje presenetila predvsem zato, ker sta bila Bastard Priest od leta 2011 v nekakšnem mirovanju in nista izdala nobene plošče. Treba je povedati, da je to projekt, ki je zavit v nekakšno tančico misterioznosti. Dvojec ni nikoli nastopal v živo in verjetno tudi ne bo. Tudi ni jasno, ali sta njegova člana, Matt Mendoza in Inventor, aktivna še v kakšnih drugih projektih. Kakor koli že – njun prispevek k švedski death metal sceni je izredno pomemben. Ko pomislimo na tipičen zvok in klasične riffaže švedskega death metala, predstavljata Bastard Priest institucijo in na EP-ju, ki ga bomo poslušali danes, to seveda potrdita. Vengeance... of the Damned prinaša štiri skladbe klasičnega švedskega death metala z vsemi elementi, ki jih pričakujemo od takšne izdaje: klasičen zvok in surovo produkcijo, bobnanje tu-pa tu-pa in tremolo kitarske rife, zlobne melodije in enostavne solaže, d-beat bobne in crustcore pasaže ter vokale, ki zvenijo, kot bi bili posneti v jami. Če seštejemo vse to, dobimo perfektno ploščo, ki je žal prekratka, ampak nas vseeno nepopisno zadovolji. 

Bastard Priest ponovno prevzemata prestol švedskega death metala, s čimer mislimo v bistvu na svetovni prestol, saj je ta žanr postal globalen. Zgovorno je tudi dejstvo, da je bil prvi ponatis, ki je uradno izšel 24. julija, razprodan v zelo kratkem času, tako da je plošča doživela že drugi ponatis. Vengeance... of the Damned je enostavno perfektna plošča.

Kommand: Terrorscape (Maggot Stomp, 2020)

Tolpo bumov nadaljujemo z novejšim bendom iz Kalifornije, ki sliši na ime Kommand. Zasedba je metalsko sceno presenetila z dvema izjemnima demo kasetama. Prva je izšla leta 2017, druga leto kasneje, nato pa ju je založba Maggot Stomp Records lani izdala kot zbirko. Letos pa smo dočakali prvenec Terrorscape, ki je izšel pri isti založbi.

Zanimivo je, da v bendu ne najdemo obrazov, ki bi jih poznali z metalske scene, ampak prihajajo predvsem iz hardkorovskih vod. Med njimi najbolj izstopata dva člana iz ekstremno nasilnega benda Hoax, ki žal ne obstaja več. Kommand pa v svoji DNK nimajo nič pankerskega, saj gre absolutno za death metal bend. Za tiste, ki smo se zaljubili v prvi demo kaseti, je bil Terrorscape presenečenje, čudimo pa se tudi evoluciji njihovega stila, ki je bil osnovan na težkih riffažah v stilu Bolt Thrower. Na novi plošči slišimo očitne vplive stare šole finskega death metala, ki jo predstavljajo na primer Abhorrence in Rippikoulu. Res je, da je ta trend začel že najedati in se ponavljati, vendar je tukaj treba pohvaliti ideje, ki jih kujejo Kommand. Pri temu bendu ne bomo našli originalnosti, ampak kvalitetno kovanje kitarskih riffov in funkcionalne strukture komadov. 

Prvenec Terrorscape upravičuje pričakovanja, ki sta jih porajali prvi kaseti, in nas celo še bolj preseneti z razvojem bendovega stila. Za zvočne vrhunce plošče definitivno poskrbijo zverinsko hitri bobni ob dokaj enostavnih tremolo riffih kitar, ki so prekleto zlobni. Drugi vir izjemnega užitka ob poslušanju te plate je simbioza počasnih riffov v stilu Bolt Thrower in atmosferskih finskih pasaž. Triumfalne melodije in počasno žaganje predstavljajo najbolj premišljene momente te plošče. Prisluhnimo torej še temu zvočnemu terorju iz Kalifornije.