BASTARDA: ARS MORIENDI

Lado ABC, 2019

Smrt že od nekdaj predstavlja eno bolj pomembnih in misterioznih tematik v zgodovini človeštva, z njo pa tudi sam proces umiranja, žalovanja, obreda pogreba ter posmrtnega življenja. Spopadanje s smrtjo je bilo še posebej pereče v času srednjega veka, ko so ljudje nemočno opazovali, kako velika kuga oziroma takrat imenovana “črna smrt” neusmiljeno mori milijone po večini Evropejcev. V luči tega sta v 15. stoletju nastala dva za tisti čas primerna in priljubljena latinska teksta z naslovom Ars moriendi, ki narekujeta protokol tako imenovanega dobrega oziroma primernega krščanskega umiranja. Po omenjenih tekstih se predvidoma imenuje tudi album zasedbe Bastarda, ki ga obravnava današnja Tolpa bumov in dobesedno pomeni umetnost umiranja.

Sama tema smrti je z vsem, kar je povezano z njo, vzpodbudila in navdahnila ogromno umetniških stvaritev, veliko teh seveda tudi v glasbenem svetu. Predvsem v krščanskem okolju, a ne zgolj tam, je del pogrebne ceremonije običajno tudi zborovsko petje žalostink ali pa vsaj skladba Tišina, ki se značilno odigra na trobento. Ravno zaradi bolezni, ki je diktirala tok življenj v srednjem veku, pa je v času 15. in 16. stoletja poleg omenjenih navodil za umiranje nastalo veliko polifoničnih kompozicij skladateljev, kot so Guillaume Du Fay, Josquin Desprez, Cristóbal de Morales in Costanzo Festa. Omenjamo jih ravno zato, ker trio Bastarda na albumu Ars moriendi ponudi svojevrstno reinterpretacijo nekaterih njihovih skladb in to prav v posebnem vrstnem redu, ki nas popelje vse od umiranja in akta pogrebnega sprevoda do zaključnega dela žalovanja.

V poljskem triu Bastarda delujejo Tomasz Pokrzywiński z violončelom, Paweł Szamburski s klarinetom in Michał Górczyński z bas klarinetom, slednja poznamo denimo iz kolektiva Mikolaj Trzaska Ircha Clarinet Quartet. Glasbo, ki jo trojec poustvarja, je sicer težko zamejiti v neke žanrske okvirje, a je najbližje klasični in komorni glasbi, s poudarkom na minimalizmu. Precej zanimivo pa je poslušati prvotno zastavljene kompozicije prej omenjenih srednjeveških skladateljev ter jih primerjati z obravnavanim albumom. Originali so namreč v osnovi napisani za koralno petje, poljski trojec pa jih postavi v instrumentalno obliko. Prav tako skladbe po večini ne asociirajo na prvotne skladbe, temveč jih trio razgradi in reinterpretira do neprepoznavnosti.

Če se sprehodimo čez album, je zaznati že omenjen strikten vrstni red, ki nas tako po zvočenju kot tudi po naslovih popelje prek stopenj umiranja, odpuščanja, sprave, sprejema v posmrtno življenje in vse do procesa žalovanja. V prvi skladbi Vita in ligno moritur temačno vzdušje smrti skupaj s kontrabas klarinetom denimo prične bolj basovski in odločni violončelo, v stilu zasedbe Om. Čelo naznanja smrt, samo vzdušje pa spomni na kakšen pogrebni sprevod. Pravzaprav so si čelo in kontrabasa po barvi podobni in med seboj težko razločljivi. Na podlago omenjenih inštrumentov se nato lahkotno, a otožno spusti klarinet s solistično temo in se na solistični poziciji izmenja tudi s čelom. Prvotno odločnost umiri prijetna medigra klarinetov Letaniae mortuorum discordantes, prav podobna subtilna zvokovna podoba v stilu sprijaznjenja pa se nadaljuje še v par naslednjih skladb. Ravno pri teh lahko slušno opazujemo že omenjeni minimalizem ter poigravanje s tišino oziroma pomembnost odsotnosti zvoka, ki na momente vzpostavlja tudi zadušljivo ozračje.

Med bolj izstopajočimi skladbami je denimo tudi Parce mihi Domine, skladba, ki je svojo prepoznavnost pridobila tudi prek verzije norveškega jazzovskega saksofonista Jana Garbareka. Če se je Garbarek lotil bolj dobesedne priredbe skladbe, ki je izredno lepa žalostinka, pa jo poljski trojec prav nasprotno popači. Izstopata tudi malce hitreje zasnovana hvalnica večnemu počitku Requiem aeternam ter sklepni komad Quis dabit oculis nostris fontem lacrimarum, katerega naslov dobesedno pomeni “kdo bo dal našim očem vodnjak solza” in označuje sklepni proces žalovanja. V omenjeni skladbi že tako temačen in otožen inštrumentarij, ki ga izvrstno vzpostavlja trio Bastarda, dodatno poglobi še gostujoči vokal Olge Mysłowske.

Če sklenemo, se nam trojec Bastarda in njihov album Ars moriendi ponujata kot nekakšna bolj moderna interpretacija klasičnih del skladateljev 15. in 16. stoletja, a kljub temu ohrani nekakšen srednjeveški prizvok. Glasbeniki uspejo izbrano tematiko zvočno izredno dobro zajeziti, sama otožnost in umirjenost pa se podata komornemu nedeljskemu večeru.