Bawrut: In the Middle

Ransom Note Records, 2021

Bawrut je italijanski producent in didžej, a če bi naključje hotelo, da bi se rodil nekaj sto metrov stran od Gorice, bi lahko bil tudi slovenski. A v tem primeru bi bila njegova življenjska pot vsaj malo drugačna, čeprav so zanj meje obenem fluidne in še preveč resnične, kar izraža na prvencu In the Middle, izdanem pri angleški založbi Ransom Note Records novembra lani.

Borut Viola je zaslovel rano v svoji karieri, med zanimivejše ustvarjalce melodičnega housa z disco dušo so ga pognale izdaje Ciquita, Rumba in 4x4, s katerimi je uspel splezati med srednjo elektronsko smetano. To natančneje pomeni, da so njegovo muziko vrteli Andrew Weatherall, Avalon Emerson, Dixon in drugi, a sam se še ni uspel prebiti med tiste, ki so na festivalskih lineupih napisani z največjim in najkrepkejšim fontom. Tudi debitantski album te situacije ne bo močno spremenil, je pa vreden obravnave zaradi izstopajoče konceptualne zasnove, muzika pa zadovolji nujo po dobro zaokroženem skupku grandioznosti, romantike in skrbi.

Pristop h kompozicijam je predvidljiv, vstopimo v dvigalo z vertikalnim vzponom, vmesna nadstropja so lepo oštevilčena z vpeljavo novih elementov in Bawrutov avtorski podpis se izkaže predvsem v pozornosti, namenjeni semplanemu inštrumentariju, izbiri gostujočih vokalistov ter zrcaljenju teme v naslovih inštrumentov in videospotih. Za izdelek, ki je zagotovo mišljen kot arsenal pokalic, instrumentalne skladbe - najsi imajo hrepenečo in melanholično ali ekstatično transersko naravo - z izjemo Tisno Memoriæ, povečini ne sežejo do kolen stilsko podobni produkciji, npr. tisti dua Bicep.

Nesporni favoriti so pravzaprav vsi komadi, ki jih je Bawrut ustvaril v sodelovanju z drugimi umetniki, torej Sol En La Cara, Eurocasbah, Fe Samaa in Je ‘O Tteng E T’O DdÒNg. Te opevajo ljubezni, najdene na klubskih plesiščih, željo živeti v trenutku in svobodo. Enostavna besedila poenostavljenim konceptom zaradi nepretencioznosti ne škodujejo, saj producentova namera ni narediti niansirano analizo ali zvočno podobo. Lovi atmosfero in občutke klubskih trenutkov in prostorov, splošne mediteranske mentalitete brezskrbnosti in z Mediteranom povezanih mej oziroma njihovega nasilja.

Najpovednejša je zagotovo skladba Crossing For A Golden Blanket, pospremljena z izjemno stiliziranim videom, v katerem temnopolti posameznik stopi iz morja, na črno pustinjo in v objem zlate odeje, prepoznavne kot toplotne prevleke, ki jih reševalci uporabljajo proti prezeblosti. Bawrut se je odločil 5 % prihodka od prodaje albuma nameniti organizaciji, ki rešuje prebežnike z Mediteranskega morja, a videospot deluje ceneno zaradi nepovezanosti z resničnim življenjem. Zagotovo gre za boljši izraz politične kritike kot pri Davidu Guetti s semplanjem Martina Luthra Kinga ob predlanskih protestih Black Lives Matter, a po drugi strani se lahko Viola od migrantske problematike umakne, saj ta ni aktivno vpeta v njegovo življenje.

Vrlina plošče je v poskusu ujeti mediteransko naravo – humanistično namišljeno konceptualizacijo biti ljudi, ki prihajajo z mediteranskega geografskega področja in ki bi jo lahko osnovali na romantični moškosti, uživanju v umetnosti, čutnosti in poudarku na atmosferi, ne specifičnem dogajanju. Nekako takšnega si lahko predstavljamo tudi Bawruta in pozne poletne večere na mediteranskih plažah v trumi transplantiranih britanskih rejverjev, med katerimi bo poleti 2022 zagotovo vel zven In the Middle.