BEACH HOUSE: Depression Cherry

Sub Pop in Bella Union, 2015

Mesto Baltimore se lahko pohvali s precej lepo bero glasbenih imen, ki so tako ali drugače krojila razvoj znotraj različnih glasbenih svetov, naj si gre za Philipa Glassa, Tori Amos ali Franka Zappo. V zadnjem desetletju pa je bilo ime, ki smo ga na glasbenem zemljevidu največkrat asociirali s tem mestom, najverjetneje ime zasedbe, katere peti album predstavljamo v tokratni Tolpi bumov. Zasanjani dvojec Beach House že od leta 2004 s približno dvoletnimi intervali skrbi za melanholično sladke soundtracke številnih neusahljivo romantičnih duš širom sveta. Ni bilo tako daleč od resnice, ko je nekdo na spletu zapisal, da je zvok zasedbe Beach House ekvivalenten kopanju v banji, polni toplih solz vaše ljubimke/ljubimca s kozarcem dobrega vina v rokah.    

Ena od kvalitet glasbe Victorie Legrand in Alexa Scallyja je dejstvo, da je dvojec svoje prepoznavne, minimalistične intimne zvočne krajine, ki sproščajo in dovolijo sanjati, predstavil že na samonaslovljenem prvencu iz leta 2006. Z vsakim novim izdelkom sta prepoznavni nebeški zvok in eterična atmosferičnost, ki pretežno temeljita na lo-fi zvokih ritem mašin, rahločutnih bobnanj, valujočih sintov, orgel in drugih klaviatur ter odzvanjajočih, vselej reverbanih kitarskih iger, pridobila na produkcijski kvaliteti ter realizaciji, kulminacijo pa doživela na njunem zadnjem, četudi morda radiu prijaznejšem, precej ambicioznem dolgometražcu Bloom iz leta 2012.

Prav zato se zdi njuna odločitev, da se za svoj peti album vrneta h koreninam, k preprostosti prvotnih skladb, nekoliko retrogradna. Čeprav jima gre prikimati, ko pravita, da je uspeh albumov Teen Dream in Bloom prinesel koncertiranje na večjih odrih, v mogočnejših dvoranah in posledično večji fokus na prezenco njune zvočne slike ter da se zdaj ponovno obračata k svojim primarnim tendencam, tj. intimi, milozvočnosti, rahločutnosti, pa ta poteza ne odtehta pri monotonosti poslušalske izkušnje ob albumu Depression Cherry.

Priznati jima je treba ustvarjalsko integriteto, spontanost pri ustvarjanju, ne ozirajoč se na komercialni kontekst, v katerega sta postavljena, toda obenem se zdi očiten njun eksapizem, vračanje k nedolžni čistosti glasbenega izraza, ki sta ga v sebi našla nekje na polovici svojih dvajsetih. Težko je reči, ali je to prekletstvo ali blagoslov, toda njuna zmagovalna formula, nekakšno ustekleničenje esence dream popa, ki sta ga vsakič znova mojstrsko servirala na svojih albumih, se tokrat nekako ne izide. Zdi se, kot da sta Legrand in Scally ujeta v okove nostalgije, na kateri že tako in tako temeljijo njuna besedila in zvok.

Ob prebiranju besedil se zazdi, da je Legrand pri svojih 34 letih obtičala na razvojni stopnji naivne dvajset-in-nekaj-letnice, ko v sicer zvočno odličnem singlu poje »you go to school, you follow all the rules, you live inside, realize there's something in your eyes« in tako naprej. In če so njene romantične nekajvrstičnice doslej dajale vtis pristnosti, pa se tokrat najstniška naivnost, kot denimo »it would take a while to make you smile, somewhere in these eyes, I'm on your side« v pesmi Space Song, ter nejasnost oziroma naključnost prej ko ne manifestirata kot manko nekega globljega, tehtnejšega sporočila na temo ljubezni in medosebnih odnosov. Hkrati pa ob izdaji albuma Legrand za Pitchfork razlaga, kako je njeno z ljubeznijo napolnjeno srce izgubilo interes za »navadne« ljubezenske pesmi in kako zdaj potrebujemo ljubezenske pesmi za bolne in tiste, ki živijo v vojnih območjih, kako potrebujemo gromozanske ljubezenske pesmi. No, takšni pesmih na albumu Depression Cherry ne gre iskati, prisluhnemo pa lahko devetim preprostim, nostalgično romantičnim sanjarijam, ki bi jim težko pripisali večjo težo.

Četudi gre za tekstovno in kompozicijsko njun najšibkejši izdelek, pa si vseeno ne jemljemo pravice, da bi Depression Cherry razglašali za slab ali površen album. Beach House ohranjata svoje ledeno gladke vokale in minimalne nebeške zvočne krajine ter odlično gradita na svoji prepoznavni atmosferi, le da ta na albumu tako redko odstopa od razpoloženja, ki ga zastavita na uverturi Levitation, da ob površnem poslušanju preslišiš prehode med posamičnimi skladbami. Med kompozicijami sicer najbolj izstopa singel Sparks. Z Victorijinimi sinti ter disonantnimi orglami Casio, dobro naštelano ritem mašino, zapomnljivim distorziranim brenkanjem in bolj dinamično vokalno eksekucijo pesem stoji kot eden redkih pravih presežkov, ki ne prinaša že preizkušenih vzorcev. Kot izstopajočo pa gre označiti tudi zaključno Days of Candy, pri kateri je sodelovalo osem pevcev zbora kolidža Pearl River Community, kar je občutno doprineslo k eteričnosti in gracioznosti albumskega epiloga.    

Depression Cherry tako prinaša plast za plastjo lepih »reverbanih« melodij, ki pa smo jih v vseh njihovih pojavnostih večinoma že doživeli na njunem dozdajšnjem materialu. Album produkcijsko zveni morda bolj sofisticirano in dodelano, zaradi večje repetitivnosti in statičnih struktur pesmi pa obenem precej monotono. Kar pa nenazadnje na vsakega poslušalca učinkuje drugače, zato ne dvomimo, da bo Depression Cherry nekaterim prijetno krojil barve in oblike melanholičnih jesenskih dni, ki so pred vrati.