Beatmyth: One Hand Clap

Kamizdat, 2017

Tokrat v Tolpi bumov Beatmyth oziroma v zadnji inačici tega imena zdaj osameli Igor Vuk alias DJ Plankton, ki bo v četrtek, 4. marca, svoj novi izdelek tudi uradno predstavil v sklopu dogodka v Channel Zeru na Metelkovi. Tam se mu bodo pridružili tudi malodane redni sodelavec N'toko in dvojec Wanda & Nova DeViator, cela zadeva pa bo kontekstualizirana pod streho založbe Kamizdat, ki bo novo ploščo na isti dan tudi uradno izdala.

One Hand Clap je tretja plošča imena Beatmyth, ki prihaja konkretna štiri leta po albumu Questionable Image. In leta so preprosto tista, ki dajejo neki ideji možnost razvoja, izpopolnitve, zorenja. To pa mora biti tudi glavna poanta ob nocoj obravnavani in predstavljeni plošči. Če smo pred štirimi leti še ugotavljali, da Beatmyth vstopa v za določen trenutek razmeroma ploden, prerojen žanrski horizont, znotraj katerega se mora šele zares dobro znajti, se do danes zadeva v smislu konteksta ni kaj bistveno premaknila, zato bo o žanru elektro brejksov ali elektro clasha ali celo elektro punka in njegovi aktualnosti na tem mestu nekoliko bolj nerodno izgubljati besede, ne da bi se zapletli tudi v določeno koncepcijo reakcionarnosti. Toliko bolj pa nas lahko razgiba sam detajl zvočne tvarine, ki v veliki meri vzpostavlja najmočnejše plati in posebnosti nove plošče napram predhodnicam.

Zopet se Beatmyth tukaj plemeniti z doprinosi vokalistov, ki pa so občutno redkejši in predvsem v večji meri smiselno vpeti v širši produkcijski horizont plošče. N'toko denimo vsaj v najboljših momentih uvodne skladbe G-minor vpada z večjo elastičnostjo in igrivo poskočnostjo na fedrih brejka, s čimer se do neke mere osvobodi zdaj že močne iluzije značilne n'tokovske formule. V skladbi Your Way Out pa je repersko funkcionalno razčetverjen in v igro vpada bolj kot hype MC na plesnem dogodku oziroma je njegov vokal na tak način vzpostavljen kot predvsem dinamičen, forward moment znotraj širše aranžmajske slike. Nova DeViator na drugi strani za zvočno sliko Beatmyth pomeni novost, ki pa je osvežujoča tudi kot še en drugačen odvod tipične Beatmyth raznolikosti, ko se ozremo nad albume kot celovite izdelke. V tem smislu se Beatmyth s to skladbo približa prav DeViatorjevi minuciozni spretnosti elektronske gradnje, kakršna morda zaznamuje novo ploščo tudi v širšem smislu.

Tako pa pridemo tudi do širše kvalitete novega izdelka, ki jasneje uzira generične žanrske in zvočne nastavke (tako bi morda lahko brali tudi sam naslov plošče - One Hand Clap), jih prime za hrbtenico in nekoliko razrahlja zaporedje pravih vretenc, kar nato izkoristi kot izhodišče za manj formulaično, prej zvočno kot žanrsko rekontekstualizacijo, ki hkrati obdrži dinamiko in prožnost značilne nepogrešljive boben in bas strukture elektro brejka ter obenem vzpostavi zvočno ter zvočno-aranžmajsko polje intrige in raziskovanja, s katerim se Beatmyth pokaže v nedvomno najlepši luči doslej. Nova plošča je lahko zanimiva tudi žanru neposvečenemu poslušalcu, kar je za takšno zvokovje morda že kar netipično.

Rezultat so zanimive nepredvidljivosti in stalno premeščanje pozornosti znotraj linearnega žanrsko generičnega zvočnega narativa, ki lahko izstopi tudi precej daleč iz udobja formulaike in vzpostavi popolnoma nove perspektive za uziranje brejka ali pač po formuli ne ravno strašno trpežne harmonske progresije. Žanr breakbeata je zato končno tudi manj uporaben opis glasbenega izraza Beatmyth, kljub temu da gre v podloženi zvočni ideji še vedno za isto prostorsko energično, skoraj divjaško reč, ki bo v jutrišnji klubski reformulaciji gotovo zaživela tudi še v bolj pragmatično bangerskem formatu, primernem reminiscencam vse lokalne zgodovine elektra, breakbeata, boben basa, Planktona in ostalih relevantnih partikularnosti.