Bell Witch & Aerial Ruin - Stygian Bough Volume 1

Profound Lore Records, 2020

Morda je prav, da smo z recenzijo najbolj otožne plate tega leta počakali nekaj mesecev. Vreme je pravo, kolektivno vzdušje družbe je fatalistično, vsak dan je več okuženih in vsak dan več mrtvih. Bell Witch skupaj z Aerial Ruin pa nam ponudijo vrhunsko zvočno podlago za propad sveta in vstop v realnost mrtvih. Stygian Bough Volume 1 je naslov plošče, ki je junija izšla za Profound Lore in z mirnim srcem lahko trdimo, da gre za najboljšo ploščo leta doom metal scene. To dejstvo seveda ne preseneča, saj sta se Bell Witch že podpisala pod ploščo, ki je v zadnjih 10 letih zaznamovala žanr. Govorimo seveda o plati Mirror Reaper, ki smo jo recenzirali leta 2017. 

Glasba / Tolpa bumov

Bell Witch: Mirror Reaper

Pogrebni doom v spomin preminulemu bobnarju

Luka Bevk

 / 19. 11. 2017

Dvojec Bell Witch je v preteklosti že sodeloval z Aerial Ruin oziroma z Erikom Moggridgem, ki smo ga večkrat gostili na radiu. Prvo sodelovanje lahko slišimo na plošči Longing, kjer se Erik pojavi pri skladbi Rows (Of Endless Waves), na Mirror Reaper pa Erik že prevzame ključno vlogo z vokalom in zagotovi dramatičnost plošče. Današnja Stygian Bough predstavlja produkt enakovrednega sodelovanja, predvsem zato, ker se je Erik pridružil pri pisanju skladb s kitaro. Ta simbioza ima na novi plošči kozmično moč ter deluje unikatno in učinkovito. Popolnoma vsak del, element in trenutek te plošče je perfekten in v poslušalcu prikliče sladek občutek žalosti in melanholije.

Prva skladba The Bastard Wind združi vse elemente, ki jih poznamo že iz posameznih projektov, in deluje kot nekakšna predstavitev novega utelešenja tega benda. Na začetku slišimo tipično igranje akustične kitare, ki smo je vajeni pri Aerial Ruin. Po nekaj minutah se Eriku pridružita še Bell Witch, torej Dylan Desmond na basu in vokalu ter Jesse Shreibman na bobnih. S tem pa se začne prava sonična poslastica, saj se basu in bobnom, ki so že tako unikatno odigrani na prejšnjih izdajah benda Bell Witch, pridružijo še melodije električne kitare, v katerih Erik odlično interpretira melos pogrebnega doom metala. Dramatičnost osemnajst minut dolge skladbe The Bastard Wind je izjemna. V prvi polovici dominirajo kitarske linije, nato pa se počasi začnejo pojavljati orgle. Te pridejo v zvočno sliko zelo subtilno in skorajda nezaznavno. Ta trenutek je tudi najmočnejši del dua Bell Witch, saj se pojavijo zanju značilne unikatne melodije na bas kitarin. Skozi celotno skladbo pa Erikov vokal vzbuja občutke žalosti in pogube. 

Osrednji moment na plošči je skladba Heaven Torn Low, ki je razdeljena na dva dela, prvi pa nosi podnaslov The Passage. Tokrat so vloge posameznih entitet razdeljene. Prvi del skladbe je v zvočni domeni, značilni za Aerial Ruin. Ob tem dodatno v ozadju slišimo nekakšne zvoke sintov in drugih atmosferičnih tonov. Repetitivno brenkanje kitare ustvari transcendentalno vzdušje, ki se začne počasi lomiti proti koncu prvega dela. Potencialno najbolj genialen trenutek na plošči je prav ta, ko se skorajda neopazno začnejo vključevati bobni in bas.

Zgrajeno harmonijo nato surovo presekajo glasen bas in bobni, s čimer se začne drugi del skladbe, naslovljen The Toll. V tem trenutku slišimo klasične Bell Witch in njihov pogrebni doom. To je kos plate, ki ima najmočnejši čustveni naboj. Seveda k temu prispeva odličen Erikov vokal in orgle, skrite v ozadju. V tem momentu nas skladba dobesedno vrže na kolena in nas nekako čustveno zlomi, saj je teža riffinga in kompozicije izjemno depresivna in pogubna, hkrati pa spektakularno lepa v svoji perfekciji.

Zadnja skladba The Unbodied Air ima podobne elemente kot prva, The Bastard Wind. Razlika je, da je bolj dinamična in vsebuje več vokalov. V prvi fazi skladbe slišimo tudi malo bolj eksperimentalne zvoke kitare, ki so manipulirani z delayi in reverbom. V osnovi pa je kompozicija podobna celotnemu konceptu albuma Stygian Bough, kjer bas in bobni ustvarjajo gmotno basovsko zvočno sliko, kitara pa z apokaliptičnimi melodijami ustvarja naracijo fatalistične zgodbe. V tej točki bi se posvetili še ključnemu navdihu za to ploščo, predvsem tematiki besedil in seveda vzdušju, ki ga plošča kreira.

Oba projekta se skozi posamezne izdaje srečujeta z nekakšno dualnostjo. Bell Witch so na zadnjih platah raziskovali spravo življenja in smrti v vicah. Medtem se je Erik osredotočal na polje med izgubo samega sebe v duhovnem svetu in praznino, ki ga pusti posamezniku. Stygian Bough je referenca na mit o zlati veji, kjer lahko sužnji postanejo kralji, ko ubijejo kralja in ukradejo zlato vejo. S to gesto pa postanejo sužnji drugačne sile, saj se zavedajo, da je njihova usoda ista kot usoda kralja, ki je vladal pred njimi. Zasužnji jih drugačna tiranija, takšna, ki jih vedno zasleduje in se rodi iz temačnih misli o fatalistični usodi. Zato se zlata veja tudi preimenuje v Stiksovsko vejo, po reki, ki teče v grškem podzemlju Had.

Stygian Bough je plošča, ki se ji moramo posvetiti, da jo dojamemo v celoti. Predvsem pa gre za zahtevno poslušanje, pri čemer je ključen čustveni naboj plošče, saj gre za izredno otožno in depresivno kreacijo vrhunskega pogrebnega dooma. Nestrpno bomo pričakovali nadaljevanje, saj naslov Stygian Bough Volume 1 nakazuje to možnost. Čas je, da zaplujemo po strugah pogrebnega dooma, ki nam ga ponujajo Bell Witch in Aerial Ruin.