BELLOWS: Handcut

Senufo Editions, 2011

Plošča, ki se v tokratni Tolpi Bumov ponuja na poslušanje, je druga plošča dua Bellows, dua dveh italijanskih glasbenikov, Giuseppeja Ielasija in Nicole Rattija. Gre za ploščo, katere fragmente smo na valovih Radia Študent že poslušali v oddaji Godbeni Imperializem. Ploščo, pomenljivo poimenovano Handcut. Na njej glasbenika namreč raziskujeta preprosto metodologijo uporabe kontaktnega mikrofona kot medija za razbiranje zvočnega zapisa z vinilnih plošč. Kontaktni mikrofon, ki tresljaje stika s ploščo prevaja v elektrificirane informacije, ki jih naposled lahko slišimo, pa fizični nosilec zaradi surove in robustne poti po njegovem delikatnem zapisu kaj kmalu tudi uniči, ga ureže.

Handcut je že v lanskem letu izšla kot izključno vinilna izdaja, omejena na naklado tristo izvodov. Potem pa je že sproti odmevala morda celo bolj kot je bilo pričakovano in ob koncu leta pristala na nekaterih pomembnih lestvicah najboljših albumov leta, med drugim precej visoko na spisku britanske tiskovine Wire, ki kreira največji segment medijskih odzivov na tovrstne muzike.

Tako smo v drugi polovici letošnjega leta prejeli razširjeno izdajo v digitalnih formatih, ki je domet albuma končno ojačala, saj je omejena vinilna naklada na koncu res le ljubiteljska perifernalija, pa čeprav v rokah tistih, ki jo znajo na pravi način ceniti. Dodanih je tudi nekih novih, triindvajset minut naknadno posnete glasbe, ki izkušnjo poslušanja občutno podaljšajo, poleg tega pa tudi razširjajo ponujeno paleto, predstavijo dodatne odvode temeljne ideje albuma.

In izraziti se o albumu, ki nas zadeva s tako svežino in edinstvenostjo kot Handcut, ki da toliko razmišljati in razumeti, a obenem zavrača domala vso konceptualno tolmačenje, je izziv. Vedno tu ostaja Ielasijev stalni poudarek ne-prepirljivosti in ne-povednosti, a ob vsakem poslušanju se nas dotika tudi njegova globoko čutna, človeško predana skrb. Poslušanje, ki pravi, da so te miniaturice njegov trip, tisto, kar mu daje razumeti in se orientirati v tem svetu, v tej glasbi.

Naj se sliši še tako romantično, moje tematiziranje vrednosti zvočnega zapisa plošče Handcut nikakor ne more biti pretirano. Na tem mestu ni na voljo niti desetina prostora, ki bi ga potreboval za vsaj površno predstavitev možne analize zvočnih posredovanj, poslušalskih stereotipov, navad itd., ki jih Handcut na takšen ali drugačen način pretresa, izziva, razvrača, ali kot bi rekel sam Ielasi, se preprosto z njimi igra. Ielasi in Ratti sta v glasbi začela s kitarami, z rokami na inštrumentih, prešla pa sta na tukajšnjo vlogo zvočnih umetnikov, na vlogo, ki v marsikaterem smislu predstavlja vlogo poslušalca. Ta razloček je tu konkretno izzvan! Sta tudi improvizatorja in po lastnih besedah je improvizirana glasba njuna glasba, vendar pa bo marsikateri improvizator zavrnil njuno improvizacijo in sama njeno imenovanje zavestno relativizirata, socialno ali konkretno zvočno, ga izzivata! Principi, ki se jih predvsem Ielasi loteva v zadnjih letih in ki povsem očitno tudi predstavljajo metodologijo in zvočni rezultat plošče, so izzivi povezani z zelo široko paleto dejstev glasbe in glasbeništva zadnjih desetletij. Izrečeno, z zaljubljenim spoštovanjem izprašujeta hip hop in producentske logike. Bellows na tej plošči izzivata tako zvočno materijo samo, hkrati pa re-kontekstualizirata tudi vlogo glasbenika kot izvajalca. Vlogo, s katero se celotna scena bolj plesno orientiranih elektronskih muzik gotovo ne ukvarja dovolj oziroma se z njo ne ukvarja sploh, pa čeprav je tu njeno glavno muzikalno plesišče. Kaj je razlog za umik sodobnega producenta elektronske glasbe za računalnik? Računalnik je njegov fizični izvor zvoka. Zvoka, kakršnega producira sodobni laptop glasbenik zaradi cele vrste lastnosti računalnika kot orodja obdelovanja in linearnega razporejanja materiala, ni mogoče izvajati drugače. In Bellows, ki svoj prvotni fizični izvor zvoka dobesedno uničita z aktom iztiskanja tega zvoka, to dejstvo, ki kot težava še vedno tli v zavesti mnogih, izzivata! Je in ni naključje, vendar Handcut je na lestvici magazina Wire točno ob boku Flying Lotusove diskografske mojstrovine Cosmogramma, ki pa v živo na žalost močno razvodeni. Pa ne da nisem vajen gledati producenta elektronske glasbe na odru.

Torej, glede na moje uvodoma izražene težave z oblikovanjem tu predstavljene RŠ recenzije ... Vse, kar sem povedal v zadnjem odstavku, nima nikakršne neposredne ali dobesedne povezave s tem, kar plošča Handcut je. Je preprosto izraz in dokument težko pregledne ljubezni in zanimanja za nek del človeških dejavnosti s strani dveh specifičnih ljudi. Njuna dejavnost in zanimanje je zvok kot glasba. Njuna muzikalnost to izraža in to je njuna glasba. Samo zvok, le-ta je tu res pomemben, sploh ne plošča kot izdelek ali druge s formaliziranjem in podobo povezane reči. In zvok samo slišimo. Ta zvok je resnično svež in drugačen, tako je prava redkost, je pa tudi lep - prav lep! Vse to je en izraz bistva muzikalnosti sodobnega raziskujočega glasbenika. Prepustite se torej plošči, ki se jo vsekakor splača slišati in prebaviti, v kolikor vas zanimajo napredne struje današnjih muzik.