Ben Vida: esstends-esstends-esstends

Pan, 2012

V današnjem terminu Tolpe bumov poslušamo album hermetično odprte solo elektronike Američana iz Chicaga, Bena Vide. Na tem mestu je tokrat nujno in koristno vsaj navesti nekaj virov Bena Vide kot glasbenika tudi izpred zadnjega obdobja, ko se ta ukvarja predvsem z elektrofonijo v najčistejših formah.
 
Vida je pravzaprav multiinštrumentalist z daljšo zgodovino akustičnih in elektro-akustičnih projektov ter sodelovanj. Igral je denimo v zasedbi Town & Country, pa kot Pillow in Bird Show, sodeloval je tudi z mednarodno plejado bolj v trušč usmerjenih improvizatorjev ter v muzikalno izredno pomenljivem projektu s Keithom Fullertonom Whitmanom in Gregom Davisom. Raziskovali so igranje skozi vzajemno kontrolirano – z voltažo integrirano improvizacijo in realno časovno avtomatsko skupinsko kompozicijo.

In, kot že rečeno, v zadnjih petih letih se Ben posveča predvsem delu s kombinacijo modularih sintetizatorjev na eni ter digitalnih kontrolerjev in filtrov na drugi strani. Po svoje že s to dvojno gesto - skozi osnovno razpoko analogne nasproti digitalni funkcionalnosti v metodoloških temeljih tovrstnih glasb - razpira svet čiste elektronike.
 
Svet čiste elektronike, v katerega vstopa Ben Vida, je izreden pokazatelj zvočnih potencialov izključno električnih set-upov, potencialov, ki nam predvsem ob poslušanju žive elektronike v kombinaciji z akustičnimi inštrumenti pogosto uhajajo. Vida se v uvodni kompoziciji Qweek plus enner (outro too) intenzivno ukvarja z vhodi in izhodi, teksturo in „organskimi ritmikami“ zvokov, ki odražajo možnosti prepariranih momentov akustičnih zvočenj. V drugi kompoziciji Zizzlers nato z najbolj očitno eksplikacijo navedene metodike uporabe izključno intoniranih tonov dokončno uvede smisel zvočenja plošče esstends-esstends-esstends. Ta je v maniri psihoakustične manipulacije porajati morda konkretno neprisotne zvočne dogodke, motnje parcialnih tonov in nove tone kot rezultante razlike osnovnih zvokov. To naj bi se v hvalevredno realistično zastavljenih, konkretnih metaforah dogajalo nekje globlje od ušesa - „in the inner ear“, je pa posledica eksperimentalnih tehnik lokalizirane in razširjene „spacializacije“ frekvenc valovanja zvoka.
 
Vsekakor se mi zdi konkreten vokabular izbire omejene količine strokovnih izrazov s področja psihoakustike, s kakršnim Vida predstavlja svoj izdelek, tu bolj primeren kot možna ezoterična tolmačenja ali leposlovno kreativno pisanje. Priznamo pa, da v sorodnih strujah glasb omenjenih slabših možnosti opisov praktično ni zaznati. Gre namreč za konkretna, z znanstvenim jezikom opisljiva raziskovanja, ki imajo svojo nadpoveznjeno strukturo neulovljivo kompleksne človekove percepcije. Vendar pa se v tehničnosti izvedenega zvočenja kot raziskovanja skriva tudi le posredno povezana sredica muzikalne tvarine, ki v tem primeru predstavlja tehten podvig – močan statement, tudi nasproti izredno močni, nedvomno pionirski struji ekstremnih računalniških in elektronskih muzik.
 
V odnosu do nekaterih drugih prvakov tovrstnega zvočenja, pa naj gre za Marcusa Schmicklerja, Russela Hasswella ali Floriana Heckerja, Ben Vida tu ponuja samosvoj - premišljeno organski zvok, ki pa je v lastni zasnovi kljub vsemu soočen s kirurško surovostjo narave ekstremnega računalniškega zvočenja.

Ne pustite torej Benu Vidi pregloboko v glavo!