Bendik Giske: Cracks

Smalltown Supersound, 2021

Bendik Giske je norveški saksofonist, trenutno delujoč v Berlinu. V današnji Tolpi bumov bo od bližje predstavljena njegova druga plošča, imenovana Cracks, s katero dalje kleše svojo edinstveno umetniško izraznost. Glasbenik po svojih besedah dela s premikanjem in dihom in skuša poustvariti neke vrste sočutno odmevnost v prostoru in med ljudmi, s katero želi doseči medsebojno poslušanje lastnih zgodb. 

Igranje saksofona je bilo glasbeniku predstavljeno že kot otroku in od tedaj ga primarno uporablja kot sredstvo raziskovanja. Ker mu profesionalno igranje ni dišalo, se je podal na pot reimaginacije tehnike, s katero uporabo inštrumenta prilagaja svojim potrebam in željam. Navdahnjen ob elektronskem razodetju v Berlinu, je na tradicionalno igranje apliciral rigidne ritmične strukture in osnovna zaporedja akordov in melodij iz techno glasbe. S takim pristopom se je leta 2019 predstavil s prvim albumom in nato hitro priplaval na mednarodno nišno eksperimentalno sceno kot navdušujoče novo ime.

Album Cracks bi zaradi neobstoja boljšega termina lahko opredelili kot jazz v kombinaciji z eksperimentalno ambientalno elektroniko, vendar ima v primeru te plošče saksofon bolj malo skupnega z njegovo konvencionalno vlogo v funk in jazzovskih vodah. Kompozicije večinoma temeljijo na hitrih zaporedjih triol, ki z navidezno brezkončnim, ponavljajočim se nizanjem ustvarjajo hipnotični občutek zamaknjenosti. Tega Giske šamansko še dodatno usmerja z jačanjem in umirjanjem intenzivnosti igranja, kar še posebej pride do izraza na njegovih izrazito telesnih živih nastopih. Na inštrument se nalagajo sloji odmevajočih zvočnih učinkov izpod prstov producenta Andréja Brattena, ki poleg elektronskih naprav za spreminjanje zvoka v svojem, za to posebej prilagojenem studiu uporablja tudi odmev fizičnega prostora. Tako se akustični zvok saksofona prepleta z auro svojih moduliranih variacij. 

Zaradi ustvarjalčevega navdiha v technu bi lahko rekli, da saksofon oziroma svoje telo, ki ga upravlja, uporablja za nizanje in modulacijo vzorcev kot sintetizator v elektronski glasbi in tako v poskusu premostitve stopi korak bližje razkolu med človekom in strojem. Z vmesnimi kratkimi improvizacijskimi pobegi iz osnovne strukture in preskakovanjem tonov – kar se zazna, denimo, v drugi polovici komada Cruising – pa še vedno poudarja človeško komponento v glasbi. S svojim zagonom in surovo vzdržljivostjo, izkazano s tehniko krožnega dihanja, ki mu omogoča neprekinjeno igranje saksofona, Giske poslušalca zapelje v vzdignjeno, a vendar temperamentno in spokojno stanje.

Na albumu, še posebej pa na koncu omenjenega komada Cruising, pride do izraza domiselnost nenavadne uporabe inštrumenta, saj Giske iz pihanja počasi preklopi na zvok tapkanja, ki ga njegovi prsti kot stroji ustvarjajo ob spretnem udarjanju na tipke, spominjajoč na v trans spravljajoče etno tolkalske ritme. Komad nato enostavno počasi izzveni v esencialnem belem šumu sodelujočega producenta Brattona.

V četrtem komadu izdaje, istoimenskem Cracks, pa za razliko od ostalih skladb naletimo na izključno dolge stokajoče tone, neke vrste odmevajoča ambientala s komajda prepoznavnimi klici saksofona v daljavi, ki pomirijo vzdušje pred končnim, najbolj mrzličnim in disonančnim komadom Matter (part 3). Ta utemelji konceptualno izvirno izdajo, ki je zanimiva, ker s svojim nenavadnim pristopom inštrumentalno jazzovsko glasbo približa sodobnim eksperimentalnim in elektronskim vodam ter njuni publiki. Prav zaradi tega lahko Bendikove nastope zasledimo v najrazličnejših okoliščinah, od berlinskih nočnih klubov do beneškega bienala.

Giske s svojo močno prisotno telesnostjo, ki jo povezuje tudi s kritično kvirovsko teorijo in disciplino krožnega dihanja, stopa v jukstapozicijo z ranljivostjo svojega dela, saj se kot solo umetnik na odrih zanaša zgolj na svoj dih in gibanje. V intervjujih zaupa, da se doživlja kot neke vrste medij za svojo izraznost, da zgolj dopušča stvarem, da se zgodijo, in da ne poskuša kontrolirati situacije, kar je razvidno iz njegovega raziskovalnega pristopa do glasbe, ki se svetu predstavlja kot kolaž različnih tradicij in prakse ustvarjanja novega besednjaka izven njih.