BERNARD KOGOVŠEK: HORIZON IN THE MIST

Maraton records, 2019

Meglena obzorja zimskih dni tokrat širimo s še eno domačo izdajo, ki je izšla že letos. Maraton records je tako rekoč hišna založba, pred katero stoji društvo Hic Et Nunc. Ja, torej prav člani tistega benda Hic Et Nunc, ki so predvsem v devetdesetih letih pa tudi v zgodnjih dvatisočih slovenskemu rokenrolu vcepili prepotreben garažni žmoht, v tistih časih pa so bili vedno dobro sprejeti tudi na naši frekvenci. V katalogu te butične založbe najdemo zasedbo The Frictions in pa solistični plošči kitarista Hic Et Nunc, The Frictions ter zasedbe Chris Eckman & The Last Side Of The Mountain Band, Bernarda Kogovška. Pobrateni izvajalci iz smeri raznolikih kitarskih glasb pod streho ene založbe, iz katere tokrat pod lupo postavljamo Kogovškov drugi solistični album z naslovom Horizon In The Mist.

Glasba / Svaštarnica

Bernard Kogovšek goes solo

Z Bernardom smo se pogovorili o novi plošči Horizon In The Mist

Damjan Manevski

 / 15. 1. 2019

Prav tako kot na prvencu Tolmun gre tudi v primeru plošče Horizon In The Mist za inštrumentalne pesmi predvsem ambientalnega karakterja. Razen čistega kitarskega zvena in zdaj že prepoznavnih, večinoma pentatoničnih kitarskih fraz pa njegova zdaj dva albuma nimata prav veliko skupnega. Tolmun je zvenel predvsem v slogu vezi kitare in fagota v relativno mirnem dialogu, ki skozi ploščo ni valovil v globinah in ni ustvarjal konflikta, temveč je ostal v plitvinah, pa naj to pomeni spokojna ubiranja, solaže na potepu, s fagotom odebeljena ozadja ali zamolkli piš. Po drugi strani je Horizon In The Mist album širše razprave, poleg ponovno v ospredje postavljene kitare Kogovšek namreč tokrat uporabi tudi elektronske sintetične zvene. Gre torej za vnaprej posnete kitarske linije in zanke, ki so v določenih pesmih neverjetno kompatibilne oziroma skladne v vseh različnih karakterjih predstavljenih motivov. Naslovno skladbo Horizon In The Mist Kogovšek denimo otvori v minimalističnem, zasanjanem vzdušju, a nekje vmes se v aranžma prikradeta nevsiljen ritem in nadgradnja s kitarskim solom. Uvodna Birds Migrating se kljub okleščenim in počasnejšim odklonom od prvotne melodične linije vedno znova vrne k zagonskemu začetku, močnejša za zvočno plast ali dve. Kogovšek v devetih komadih jasno pokaže navdušenje nad možnostmi, ki jih odpre uporaba programske opreme. S tako ustvarjenimi zvočnostmi tu avtor ne ustvari le ozadja oziroma podlag za kitaro, temveč z njimi skladbam vlije več raznolikosti. On The Oher Side kot najbolj dramatična pesem z albuma napetost vnaša počasi, prek tankih basovskih poudarkov in plinkastih ubiranj, Boundless Void pa z enostavnim ponavljajočim se akordom in nato igrivostjo, kljub začetni otožnosti, skriva nekaj saharsko-bluesovskega. Pathways je daleč najbolj mrka in hkrati drzna pesem, ki odpira potencial zelo kratkih dronerskih zvenov, ki pa bi z večjo minutažo lahko dosegli tudi tisti ena dalje in samemu komadu omogočili konkretnejši razvoj.

Kogovšek je s svojim drugim solo albumom prestopil na veliko zanimivejša pota, medtem ko je s prvencem morda še nekoliko preveč uravnoveševal različne glasbene ideje. Glasbena firbčnost je vsekakor žlahtna vrlina, ki je domačemu kitaristu prav gotovo ne manjka. Le za prgišče je bilo na prvencu preveč predvidljivih kitarskih linij, ki so delovale suhoparno, na prvo žogo, če želite jammersko v preigravanju. Tokrat pa se ne le odvrtijo mimo brez močneje zapomnljivih segmentov, temveč z raznoliko oblikovanimi temelji, ki so v občutni meri izrazito ambientalni, celo psihedelični, postanejo veliko več kot le podlage s karakterjem.