BERNAYS PROPAGANDA: Politika

Moonlee, 2016

Če kaj, so Bernays Propaganda dokaz, da je lahko vsak negativen moment v življenjski dobi zasedbe mogoče obrniti sebi v prid. Še posebej, če je rezultat slednjega preporod, ki ti obenem pomaga tudi avtorsko zrasti. Ker je razseljenost članov zasedbe močno zarezala v ustvarjalni duh formacije, je ta, če je hotela obstati, morala na glasbo začeti gledati ali jo vsaj spoznavati drugače. Zgodba enega najbolj prodornih sodobnih avtorskih projektov iz nekdanje skupne države se je s ploščo Politika tako morala začeti pisati na novo.

Postavitev v drugačne izrazne okvirje, ob tem pa ohraniti ves karakter, ki ga je zasedba skozi tri plošče gradila, najbrž ni tako enostavno, kot daje slutiti album Politika. No, pesnjenje na daljavo danes res ni nič neobičajnega in zasedbe velikokrat v želji po napredovanju vnašajo nove instrumente in puščajo stare. Pa je to res tudi formula za dobro ploščo? 

Bernays Propaganda v sili razmer prehoda niso pričeli s poceni preslikavo v novo zvočno okolje, kjer bi klasične vzorce spustili skozi nov inventar. Pomembnejše je bilo vprašanje, kako lahko situacija zasedbi koristi. Kaj lahko s sintetizatorji zvoka v resnici ustvarijo? Kar je v zgodbi zasedbe in plošče pravzaprav ključno. 

Ne glede na to, kako ste pripravljeni na odmik gledati, ne moremo mimo tega, da je Politika dobra plošča. In da so Bernays Propaganda boljši bend, kot so bili pred njo. Bogatejši za novo izkušnjo so pokazali, da so zmožni svoj značilen glasbeni izraz preslikati v katerokoli okolje in ohraniti svežino. Četudi izraz ostaja zvest tradiciji 80-ih let, v kateri Bernays Propaganda najraje diha in ustvarja, slikanje distopičnega okolja, ki ga ima zasedba tako rada, ne potrebuje več glasnih kitar ali poudarjenih ritmov, da bi doseglo svoj namen. Še več, v zvenu hladnih sintetizatorjev in ritem mašin je to še bolj pristno in prepričljivo.

Z njimi so Bernays Propaganda dobili subtilnost v glasbi, večji občutek za dinamiko in samo pripovednost skladb. Devet skladb na albumu Politika druži slikovita naracija, pa čeprav je velik del njih sploh najkrajših v zgodovini njihovega ustvarjanja. Kar na nek način samo poudarja svojevrsten paradoks. Če so Bernays Propaganda s svojo tradicionalno zvočno postavitvijo skozi striktno kitarsko ogrodje skušali prislikati moment plesne glasbe, so sedaj, ko bi z novim naborom instrumentalnega inventarja to lahko pričakovali, svoj zvočni tok razširili in nadgradili. Politika je tako manj plesna plošča, kot bi po njenem opisu sodeč lahko pričakovali. So pa zato Bernays Propaganda na njej bolj ambiciozen bend. Dopolnitve zvočne slike se niso ustrašili ali pod njo klecnili. Procesa so se lotili, kot bi to počeli že vse življenje. Kar samo še bolj poudarja, kako izdelana je v resnici glasba Bernays Propaganda.