BILLY WOODS & BLOCKHEAD: Dour Candy

Backwoodz Studioz, 2013

Lani je mnogim neznani raperski veteran Billy Woods šokiral rapersko javnost s hudo presežno, celovito dodelano, kohezivno in stilistično žmohtno ploščo „History Will Absolve Me“, ki je presenetila pravzaprav vse. Že takrat je bilo jasno, da je Billyja, predhodno vzhičen nad njegovim delom, kontaktiral producent Blockhead. Fanta sta se lani zaprla v studio in posnela album, ki slogovno še kako ostaja „billyjevski“, sicer pa se ob sorodnih tematikah izliva v povsem drug koncept in pristop.

Konceptualno je Billy Woods ustvaril zelo introspektivno ploščo o svojem življenju skozi prizmo „lajfstajla“, kar dela v njegovem primeru podobne tematike, delane s strani mnogih drugih raperjev, malček drugačne. Album je poln mnogim poslušalcem neznanih referenc iz sveta literature, politike, rapa, življenja in še česa, tke pa se okrog osnovne note življenja minornega dilerja, ki je ravno končal romantično zvezo. Besedila so ekstremno večplastna, ob več poslušanjih dobivajo vse širši spekter in pomen.

Zanimiva točka albuma je v neverjetni količini neznanih referenc, največkrat izhajajočih iz zgodovine afriške politike, ter kopici neznanih besed, ki se skrivajo že v naslovih kompozicij, za vse skupaj pa je treba imeti pred seboj dober spletni iskalnik. Billy je izjemen, zelo oseben, slikovit in detajlen pripovedovalec, mestoma skrit med klasičnim rapanjem ter bolj pripovedniškim (spoken word), občasno jeznim flowom, njegova glasba pa ponuja močno ponovitveno vrednost. Tekstovna globina in kompleksnost delata album težaven bazičnemu, vsakdanjemu poslušalcu, z načinom govora, svojo bridkostjo, fokusom in prepričljivostjo pa tvori album močan verbalni komplet. 

Produkcijsko je Blockhead znova dokazal, zakaj je eden redkih preostalih inštrumentalnih raperskih mojstrov, čigar del se  veseli široka množica hiphoperskih zanesenjakov. Njegova čemerna, bobnarsko zelo udarna glasba in močna produkcija vase vskravata tako govorca kot prijetno paleto vzorčastih zvokov, med katerimi recimo najdemo tudi Toma Waitsa. Kompozicije gradi na sijajni atmosferični in strašljivi zvočni podobi newyorških ulic, kjer so podlage kakopak temačne in rapersko dokaj progresivne estetike. Inštrumentarij vzorčenj je pester, zvok pa ostaja klasično blockheadovsko razmršen, prepleten s kriminalno ikonografijo in melodičnostjo, sledečo glavnemu govorcu. Kompletno produkcijsko zgodbo pa začne in konča zgolj z loopi na uvodnem in izhodnem komadu.

Preprodajalec drog z vogala nam torej prek razmišljujoče, strastne in besedilno močno naštudirane ter spretno zapakirane tekstovne note predstavlja ambiciozno vizijo albuma, polno slikovitih in težkih zgodb, v katero se zlivajo paranoja, seks, nasilje, nekaj sporočil o komercializaciji hiphopa, prezrcaljeni skozi učen glas pridigarja. Album prinaša tudi ščepec povečini nepotrebnih gostovanj, manj nasilja od svojega lanskega predhodnika in veliko referenc na njegovo minulo delo, kar poslušalcem, ki starega opusa ne poznajo, verjetno dela nemalo preglavic. V skupnem seštevku pa smo dobili močno, udarno newyorško uličarsko ploščo z dodatkom spoznavanja afriške zgodovine.