billy woods x Messiah Muzik: Church

Backwoodz Studioz, 2022

 

Vedno smo blizu svojih začetkov, od njih ostajamo odvisni, oni nas krojijo, oblikujejo nam misli. Življenje, naše bivanje, je ciklično ponavljanje zgodovine našega ljudstva. Izpovedani aksiom je ključen v glasbi newyorškega raperja in vodje založbe Backwoodz Studioz, billyja woodsa. Ta plodovit rimoklepač je ustvarjalec najvišje ravni, zadnjih deset let pa rapersko podtalje zalaga z enimi najbolj mističnih in pomensko gostih albumov. Najnovejša stvaritev, album Church, glasbenikova druga solo izdaja letos, pa nadaljuje in razširja tradicijo. Tokrat si je za partnerja izbral dolgoletnega producenta pri svoji založbi kot tudi Mach-Hommyjevega izbranca, Messiah Musik.

Tandem se na albumu izjemno dobro ujame. Kot ponavadi pri woodsovih izdajah se produkcija osredišča okoli emotivno zazankanega vzorčenja in močne splastene perkusije, ki podloži pljuvačev vokal, a ga ne zapira, temveč mu pušča proste roke za svobodne flowe in iznajdljive interpretacije besedil, kar vodi woodsa in Messiah Musik v sinergijo. Messiah se s polno paro zakadi v precej izrabljeno, a trdo zvenečo ritmiko in s harmoničnimi elementi iz nje izvablja krhke trenutke nežnosti. Poudarja besedilno plat albuma, a hkrati ohranja mastnost in harmoničnost komadov. Z woodsem, ki ravno tako koketira z bolj čustveno nabito platjo sebe, se ujameta nekje na sredini. Zdi se, da želita drug drugemu čim bolj odpreti čustveno nabito smer, v katero silovito potisneta projekt. Tako lahko skozi celoten album poslušamo dvojico v enem od njunih najmočnejših stremljenj ustvarjanja, močne, morda celo dekadentne emotivnosti, ki niti za enega niti za drugega do sedaj še ni bila polno izkoriščena. Komadi so mastno podloženi, okrašeni z melanholičnimi notami, posejani s trdimi, na trenutke krutimi, a vedno resničnimi besedami.

Gostujoči glasbeniki albumu prinesejo razgibanost, potrditev in obtežitev tematike ali pa neko zvestobo starošolskemu, denimo v primeru Fat Raya, ki uporablja točen in normaliziran flow in prav s tem doda občutek nevarnosti in neomajne resnosti komadu Schism. Za nameček pa je podloženi beat prava mastna opasnost. Drugi od gostov je Akai Solo, ki woodsovim besedam doda drugačno perspektivo in s tem še poudari dogajanje na albumu pred komadom Classical Music, na katerem sodeluje. Pričakovali smo vsaj en komad, a dobili dva, v katerih nastopi tudi woodsov raperski kompanjon Elucid, ki se izkaže kot izjemno razgiban in vitalen. Cik-caka med podlagami in s kopico stila razbremeni slišane besede, kot da bi nas hotel pripraviti na novo rundo. Njegov nastop na zadnjem komadu Magdalene pa se prijetno poda z zaključno, melanholično noto.

Seveda pa woods nikoli ne napravi albuma brez konkretnega premisleka o globini svojega dela, vedno z ozirom na širši kontekst. Tudi tokrat kot tekstopisec posega po slabše poznanih dejstvih o diktatorskih režimih, propadlih in uspelih revolucijah ter afriški literaturi. Pri tem je treba izpostaviti zbirko novel Hiša lakote zimbabvejskega pisatelja Dambudza Marechere. S protagonistom te literarne zbirke, ki svoje dni čuječe prebije v predrevolucionarni Rodeziji, se woods aktivno spogleduje, z njim se enači. Delo je več kot očitno eden od mitov, ki ga, zapakiranega v umetnost hiphop glasbe, avtor posreduje poslušalstvu. Ključno delo za vpogled v pazljivo prepleten opus newyorškega pljuvača.

Drugače povedano, billy woods, podobno kot junak Marecherovih novel čuječe spremlja dogajanje okoli sebe, obsesivno motri sedanjost in preteklost, korenine svojih ljudi in z naštudiranim ozadjem govori o njihovi prihodnosti. Morda čaka na revolucijo, morda se sam sprašuje o možnosti takšne kataklizme. S tono stila širi svoje besede prek mastnih bitov. In kdor prisluhne, ta zasluti resnico.