Bistro Boy in X.U.L: tengsl
Möller Records, 2022
Predstavljajmo si, da na zemljevidu od Slovenije do Islandije potegnemo daljico. V naslednjem koraku jo razpolovimo – ta sredina se po okvirnih izračunih nahaja nekje v severni Angliji – in v smer proti nebu potegnemo pravokotno projekcijo, tako da Islandija, Slovenija ter neka tretja točka na nebu tvorijo enakostranični trikotnik. V tej nebesni točki, recimo, v bodečem hladu oblakov pod lediščem, je ob pogledu na nemo Zemljino površje mogoče slišati silno glasbo. Njena avtorja sta Frosti Jónsson alias Bistro Boy iz Reykjavika in Gašper Selko alias X.U.L iz Kamnika.
Bistro Boy že desetletje ustvarja neoklasično in minimalno glasbo, trobentač ter producent X.U.L pa se je oktobra 2021 predstavil s prvencem A Guide for Lost Travellers. Umetnika sta začela sodelovati po tem, ko je Gašper iskal založbo za svoj drugi album in naletel na Möller Records ter njenega šefa Frostija. Po pogovorih in izmenjavi idej sta začela sodelovati ter si med seboj pošiljati zvočne fragmente – X.U.L je delal bolj na atmosferiki, Bistro Boy pa na bolj perkusivnih prvinah. Po splošni energiji oziroma vajbu se njuni ustvarjalni podvzetji že ujemata, a vseeno je njuno sodelovanje na skupnem albumu Tengsl tako organsko, da bi težko uganili, da gre za enkratno srečanje dveh posameznikov, ki pred tem nista vedela drug za drugega, niti se nikoli nista srečala v živo.
Album sestavlja devet skladb, ki nosijo naslov bodisi Eindir bodisi Þræðir in zaporedno številko. Medtem ko »eindir« v islandščini pomeni »sam«, pa »þræðir« pomeni »niti« v smislu množinske oblike besede nit; tistega, s čimer se tke. Medtem ko je samota konstitutivni del zunajtelesne izkušnje henganja med oblaki, pa se niti kažejo kot stvar oblačil, šivanja in s tem navsezadnje zemeljskih skrbi. A tu je tudi metaforični pomen prepletanja ter razpletanja niti kot miselne dejavnosti, na katero napeljuje naslovnica albuma. Oblikoval jo je Peter Dimnik, sicer član postrock dua Shadow Universe, in prikazuje nekaj, kar bi po vsej verjetnosti lahko bila nevronska celica: album daje misliti, povzroča misli.
Poleg Gašperjeve trobente in Frostijevih klavirsko-sintovskih podlag album stoji na nogah godalnega tria Ane Novak z violino, Abela Modica z violo in Maše Tomc z violončelom. Trobenta in godala h glasbi doprinesejo takšno zvočno razširitev, ki Jónssonovi glasbi omogoča, da melanholičnost izrazi jasneje, kot jo je lahko na preteklih solo izdajah. Potemtakem album ni zgolj velik korak naprej za Gašperja Selka, pač pa tudi nov vrhunec za Bistro Boya. Česar pa je na albumu Tengsl manj kot na njegovih predhodnih dolgometražcih, so downtempo elektronski beati. Pravzaprav zaključek uvodne skladbe Eindir I pospremi ritmičen segment, ki nas s svojo stabilno inercijo popelje skozi tundro otožja in nakaže, da gre pri albumu za več kot ambientalno statičnost. Tako da nam v glavi odmevajo besede Kristin Čone: »Js sam grem / strumno in zamišljeno«. Tovrsten beat je sicer za album vseeno redkost, večinoma gre za sloje in tokove razpotegnjenih tonov ter subtilnih tekstur.
Da ne bo pomote, Tengsl ni album ambientalne glasbe – niti ni noben »lo-fi beats to relax/study to«, ki bi vsak kvant namenjene pozornosti odvrnil proč od sebe. Gre za album cinematične narave – je glasbena podlaga nečesa silovitega, čeprav neobstoječega. Je prej neke vrste zvočni scenarij filma, ki ga je treba šele zasnovati. Poslušalkino doživljanje slišanih zvočnih vibracij zato tvori ključno komponento poslušanja albuma.
Album Tengsl s samoto ter razpredanjem niti apelira na poslušalko sámo – in samó nanjo. Dejavnost nje kot poslušalke določa intenziteto albuma, ki ni nikoli zgolj dan, temveč vselej posredovan. Seveda to drži za vsak album, vsak zvok, celo vsako čutenje – pa vendar nas le redki občutki, redki zvoki in še redkejši albumi privedejo do razmisleka o sami naravi poslušanja, samote ter minljive nepogrešljivosti zemeljskega.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj