Black Lips: Sing In A World That's Falling Apart

Fire Records, 2020

V tokratni Tolpi bumov se bomo posvetili ameriški zasedbi Black Lips. Poslušalcem Radia Študent je že dobro poznana tako iz daljne kot tudi iz bližnje zgodovine. Videli smo jo lahko tik pred karantenskimi časi, ob koncu leta 2019 v Kinu Šiška, sicer pa je skupina na glasbeni sceni že dobrih 20 let. 

Za razumevanje polja, v katerem se gibljejo Black Lips, je zagotovo pomemben podatek, da kljub temu, da so znani po divjih rock’n’roll koncertih, surovost ni njihova edina vrlina, rock’n’roll pa še zdaleč ne njihov edini stil igranja. Kljub temu, da se tovrstnim žanrom pripisuje dolgočasno linijo, se glasbeniki velikokrat preizkusijo v različnih zvrsteh. Točno tako pa je storila tudi danes obravnavana zasedba. 

Plata Sing in a World That’s Falling Apart zagotovo išče svoje korenine. Black Lips se znova pokažejo v country inačici, ki se v nekaterih pesmih zdi skoraj malce šaljiva. Veliko razmišljanja lahko namenimo prav temu dotičnemu vprašanju: ali gre torej pri vračanju h countryju za neke vrste šalo ali gre za dejansko iskanje glasbenih korenin, s katerimi je bend odraščal? Med brskanjem po spletu lahko preberemo, da gre zagotovo za vračanje k Johnnyju Cashu, ki naj bi bil dedek vsega, o čemer sedaj razglabljamo in se sprašujemo. Torej h koreninam, ki so zaznamovale vsakega člana benda in mu dale podlago, da ustvarja, kar ustvarja sedaj. 

Plato pa je seveda možno poslušati tudi skozi drugo uho in iz drugačnega izhodišča. Black Lips so bili vedno znani po surovih, realnih, kritičnih besedilih, ki so bila zapakirana v embalažo spevnih pesmi. V tem smislu je bend ostal zvest samemu sebi. A spevne melodije se lahko na ta način ob prvem poslušanju zdijo prazne in enostavne. Na eni strani poslušalske izkušnje nam tako ostane vračanje k bendovim prvinskim kitarskim rifom countryja, na drugi strani pa ohranjanje besedila brez dlake na jeziku. 

Naslov Sing in a World That’s Falling Apart je zagotovo precej primeren za leto 2020. Čeprav bend takrat, ko je ustvarjal album, virusa seveda še ni mogel zaznati, je plata odsev tega, kar se je dogajalo že pred samo pandemijo in se seveda dogaja še zdaj, pa naj bo brez karantene ali pa z njenim dodatkom. Zato je plata z vidika časa, v katerem živimo, še toliko aktualnejša. Black Lips pa - tako se vsaj zdi - želijo na ta način ustaviti čas in pokazati ogledalo vsem nam, tudi samim sebi, splošno rečeno pa vsemu človeštvu. Sprašujejo nas, kje točno se nahajamo, kaj počnemo in kam gremo v svetu, ki razpada. Ironično je tudi to, da obstaja trend »back to the roots, back to the nature«, ki nas poziva k vračanju v svojo primarnost, vendar to žal dela skozi oči kapitalizma, kar Black Lips hudomušno pokažejo tudi v videospotih.

Ustavljanje časa so poskusili doseči tudi s samo produkcijo, saj so jo zaupali Nicu Jodoinu in Laurel Canyon, ki sta ponovno odprla Valentine Recording Studios, v katerem so do zaprtja leta 1979 producirali Beach Boys in ostale velike bende. V studiu pa so ostali zvesti analognemu pristopu k urejanju skladb, brez uporabe programa Pro Tools in ostalih digitalnih orodij, s čimer so dobili tudi želen starinski zvok. 

Če govorimo o sami glasbi, pri albumu ne gre za nič novega, inovativnega ali presežnega. Definitivno pa gre za preverjeno formulo, ki deluje. Tako komade Hooker Jon, Rumbler in Angola Rodeo z lahkoto označimo za hite, ki so primerni za večino radijskih postaj, saj se hitro zataknejo v ušesih. Posledično lahko sklepamo, da je bend poleg vrnitve h koreninam želel razširiti svoj krog poslušalstva in ustvariti skladbe, ki so malce bolj komercialno naravnane.

Jebiga, v času, v katerem živimo, je treba preživeti, divji rock’n’roll se ne prodaja več tako dobro, kot se je v 90-ih letih prejšnjega stoletja, Johnny Cash, country in preverjene melodije z akordi C, G, D pa bodo vedno zagotovili uspeh. Ali je to prav ali narobe, lahko presodite sami ob poslušanju plate Sing in a World That’s Falling Apart.