BLACK SPIRITUALS: Of Deconstruction

SIGE, 2014

SIGE Records je vašingtonska založba, ki je pred prvencem oaklandskega dua Black Spirituals, ki ga bomo predstavljali danes, v svoja nedrja sprejela raznovrstne godbene ekscentrike. Naj omenimo samo kanadski blackmetalski neofolkovski dronerski dvojec Menace Ruine, multidisciplinarni projekt Death Blues glasbenega eksperimentatorja Jona Muellerja in vse bolj odmeven nojzerski dvojec Mesa Ritual. Tovrstna zgodovina založbe jasno kaže, da je izdaja prvenca Of Deconstruction izpod rok Zacharyja Watkinsa in Marshalla Trammella pri SIGE Records pravzaprav smiselna in nekako ne izstopa od poprej predstavljenega. Založba namreč ob tem, da izdaja takšne godbe, izdaja predvsem prvence novih ansamblov – s čimer je torej brez dvoma mogoče zatrditi, da ima močno vlogo tudi v vzpostavljanju kohezije znotraj same ameriške underground scene, njihovega razvoja in tako naprej.

Nemara bi lahko dvojec Black Spirituals, ki je sicer kot prvo izdajo leta 2013 v svet zadegal turnejsko kasetko Black Listening, najlažje označili z označevalcem 'svobodna improvizacija', kjer se srečujeta zvoka Watkinsovih kitarskih in digitalnih dromljanj, šumov in zametkov melodij, in Trammellovih odsekanih perkusivnih stavkov, ki na prvi posluh delujejo kot naključno zlepljeni tolkalski sempli sodobnih in starih muzik. V resnici je začetek Black Spirituals mogoče vdeti še prej, v leto dvatisočdeseto, ko je Watkins z gosti – a takrat še brez Trammella - izdal istoimensko kasetko. Na njej je mogoče slišati odmeve sunn O)))skih razširjenih kitarskih dromljanj in ambarchijevskih distorziranih basovskih šumov, kjer pa je perkusivni element, ki ga v sodobni inkarnaciji Black Spirituals vnaša Trammell, jasno odsoten.

Kot idejnega vodjo dvojca je torej mogoče videti Watkinsa, čeprav je njun delovni proces zavit v določeno avro metafizične nejasnosti, medtem ko je njuna želja po socialnem angažmaju povsem jasna. Če je Watkinsu važno, kako denimo sploh zveni črnska glasba in kako glasba služi širšemu družbenemu smotru, je Trammellova zgodovina socialnega delavca tu še močnejša, saj je na terenu raziskoval zapatistične boje v Chiapasu in poskušal njihovo izkušnjo predstaviti ameriškemu življu, dvojec Black Spirituals pa vidi tudi kot konkretno izpeljavo vprašanj razreda in rase ter povezave med glasbo in družbenimi akcijami.

Če Watkins začenja svoje ustvarjanje z idejo uglaševanja svoje kitare na alikvote, se Trammell temu pridružuje nekje od zunaj, z nekega povsem drugega zvočnega polja, ki je razpeto med funkovske pasaže, tehnoidne repeticije in bolj svobodne, nerazločljive taktovske načine. Njegova tehnika temelji na mapiranju trojcev na njegovem perkusivnem setu, ki jih nato znotraj lastnega glasbenega koda poskuša uporabiti na različne načine.

Najboljši primer za to je najbrž že kar prvi komad s plate Of Deconstruction z naslovom Radiant, dvajsetminutna pošast razvijajočih se kitarskih šumov, analogno ustvarjene dromlje in perfidnih zaplat perkusij, kjer označevalec perfidno nastopa predvsem v smislu aleatorične improvizacije, ki jo je nemogoče umestiti v širše nadžanrske oznake, pa najsi je to noise, jazz ali sodobna elektronska glasba. Iz kombinacije zapolnjenega frekvenčnega polja in nasprotujočih si ob istem času zvenečih frekvenc znotraj njega, ki ji je mogoče vzore najti v afroameriški glasbeni avantgardni produkciji druge polovice dvajsetega stoletja, se drugi komad Black – nekaj daljši od desetih minut – začenja z dolgim enotnim šumom, ki se proti koncu komada zdržema sesuva sam vase. Ob tem se prekinja, zaustavlja in ob pomoči Trammellovih perkusivnih krešendov in dekrešendov, tako jakostnih kot shematskih, zadobiva vedno nove barve. Zaključni komad Body – ki v spregi s prejšnjima kaže na rasni angažma, ko izpiše frazo RADIANT BLACK BODY, torej SIJOČE ČRNO TELO, je bolj umirjen, nekako se kar sunarawovsko počasi lomi in premika proti koncu, ki ga abruptno odseka zaključek albuma.

Prej omenjena fraza SIJOČE ČRNO TELO pa nekako kar kliče po umestitvi v neposredno povezavo z njuno glasbo. Ob kakofoniji glasbenih idiomov se lahko naslonimo na označevalec SIJOČE, ob njunem prevpraševanju kulturnih predstav rase in razreda je nemogoče iti mimo označevalca ČRNO, TELO pa je vsekakor ena od glavnih žarišč novodobnih elektronskih in nasplošno glasbenih praks, kjer glasba ni zgolj racionalni medij sprejemanja, temveč poleg tega ponuja tudi možnost emancipacije telesa na takšen ali drugačen način.

Ker pa dvojec Black Spirituals že to nedeljo, 1. februarja, kot predskupina legendarnim drone metalcem Earth nastopa v Kinu Šiška, najbrž ni odveč nasvet in napotilo, da je njun živ nastop, trdno zakoličen v ideji dialoške improvizacije povsem samostojnih glasbenih narativov, vsekakor vreden tudi živega ogleda. Živa izvedba namreč tako kot danes predstavljena albumska svoje izvore išče v dekonstrukciji afroameriške avantgardne produkcije, v minucioznem sestavljanju delčkov melodij, obenem pa se v svoji svobodnosti ne podreja niti vzorcem sodobnih praks svobodne improvizacije, temveč se odpira širše – od zvoka proti individualnemu in od šuma proti socialnemu telesu. 

                                                  (Foto: Lenny Gonzalez)

The Dialogic Nature of the Sign (Marshall Trammell) --- Odgovor na vprašanje, zakaj zavedno malo vadita, da tako dobro nastopata v živo.