Blank Banshee: MEGA

Hologram Bay, 2016

V nocojšnji Tolpi bumov se priklapljamo na omrežje nove izdaje kanadskega vaporwave protagonista Blank Bansheeja, ki se je po triletnem oddihu kot komet z naslovnice albuma nenadno vrnil na sceno te nekoliko adolescenčne retrogarde estetik preloma tisočletja in s posodobljeno zvočno podobo albuma MEGA ponovno razburkal globine internetnih »aesthetic« forumov, pionirjev vapor smernic.

Vaporwave ne namiguje le na val povečane popularnosti zadovoljevanja nikotinske potrebe prek parnih puhalnikov, saj predstavlja mnogo bolj nekonvencionalen način preživljanja prostega časa, ki je v zadnjih šestih letih postal pomemben del internetne subkulture. Vaporwave deluje kot estetski hešteg, ki nostalgijo retro digitalnih vizualizacij, 2D računalniških iger, risanih serij, semplov popularne glasbe in subkultur zadnjih dveh desetletij preteklega milenija združuje v multidisciplinarno umetnostno smer brez strogih omejitev, ki ostaja prožna pod vplivom stalno spreminjajočih se internetnih smernic. Ker jasnih določil tega, kaj je vaporwave in kaj cancer, ni, to sodbo navadno prevzame internetna množica, ki je vancouvrskega Bansheeja za svojega spoznala že v času njegovih prvih valov.

MEGA bi lahko predstavljala direkten ugovor »Vaporwave is dead« jamranju, saj je za razliko od poplave idejno in strukturno precej nedodelanih izdelkov, ki so neizbežna posledica odprtosti žanra, v katerem lahko sodeluje vsakdo, ki si iz medmrežja upa odtujiti opremo glasbene produkcije, album zvočno precej bolj dodelan in angažirano nabit. Zvok, ki bi ga lahko opisali tudi kot vaportrap, ne naseda značilnim formam zaciklane in raztegnjene hit-glasbe, ampak se jim ogiba s kratkimi impulzivnimi komadi, ki se dopolnjujejo v deroč tok misli.

Glavna reforma, ki jo Banshee uvaja, je razkol z idejnimi strukturami preteklosti, na katere se naslanja velik del vapor žanra. To sta pretežno napovedovala že albumska predhodnika Blank Banshee 1 in 2, ki sta sicer stilsko še pretežno plavala v zasanjanosti vapor oblakov. Že drugi dolgometražec pa je močno nakazoval novo zvočno podobo, s katero album MEGA logično zaokrožuje trilogijo. Zbir petnajstih kratkih pesmi je za umetnika sicer že značilna izdajna oblika, zato pa se novost najbolj kaže v poplavi zvokov, ki še močneje členi že tako kratke komade. Minutažni modus se giblje okoli dveh minut, hiperaktivno preskakovanje med glasbenimi motivi, vzdušji in melodijami pa še dodatno onemogoča idejno ustalitev. Ko se že prisotnemu neredu pridružijo še naključni, iz vseh vetrov zneseni zvočni vložki, najbolj evidentni v komadu XENOS, začne postajati vzdušje albuma že kar nekoliko kaotično, s tem pa uspe posnemati eklektičnost sodobne hiperinformacijske zasičenosti, ki nam jo omogoča stalna navezava na internetno bazo podatkov. Ta nam je vedno na dosegu roke ali bežnega pogleda naokoli, posledično pa nas na vsakem koraku spremlja množica raznolikih, ne nujno povezljivih impulzov od vesti vojn, globalnih politično-gospodarskih kriz do reklam ali trash izsekov življenj ostalih identitet.

Komet zvočnih informacij povzroči zmedo na poslušalčevi strani žice, saj podatkovna prenasičenost negira vse smernice efektivnega sporočanja. Po odposlušanem zadnjem komadu se težko spomnimo, kako je zvenel prvi, drugi ali pa vsaj predzadnji, to pa je morda tudi glavna poanta albuma, saj zvočne salve odpirajo vprašanje, komu takšna gmota podatkov sploh še koristi, če ne ohranja svoje osnovne namembnosti, torej informirati poslušalca. Zdi se, da od informacijskega šoka ne odnesemo veliko več kot od poslušanja belega šuma, s tem pa se album dotika širše problematike aktualnega stanja.

Glasba mnogokrat predstavlja platformo za problematizacijo družbenih smernic. To sta vsak na svoj način dokazovala že punk in rave ter danes dokazuje vaporwave, ki je bil s svojo svobodno neinstitucionalnostjo in odklonskostjo nekoč direkten ugovor aktualnemu stanju. Kot pa jabolko ne pade daleč od drevesa, se tudi vaporwave, sin interneta, ni sposoben osvoboditi okov njegovih hib.

Banshee z albumom nakazuje, kaj bi žanr v današnjem času lahko postal: vodič po cyber estetikah sodobnega sveta, kot to megalomanijo informacij izrablja tudi MEGA. Tak stilski preobrat bi žanr morda popeljal v že dolgo pričakovan propad ali pa predstavljal zdrav začetek za muzikološko legitimizacijo te velikanske internetne pošasti. Bansheejev izdelek tako lahko piha na dušo fanov in nasprotnikov vapor estetik, s tem pa ostaja aktualen za heterogeno publiko. Temno vizijo sodobnosti sprotno pomirja s spokojnimi vmesniki, ki se v informacijskem valu ne utapljajo, pač pa ga vaporsko zasurfajo, in z zadnjim komadom EXOS dosežejo končno pomiritev. Tako album od poslušalca ne zahteva nujno angažmaja, pač pa po vaporwavovsko pušča prostor za resignirano prepustitev toku, flowu, kot to vsak po svoje že počnemo v vsakdanu.

Planet Internet je raziskoval vajenec Jakob.