BLOCKHEAD: INTERLUDES AFTER MIDNIGHT

Ninja Tune, 2012 (distribucija: Matrix Music)

Inštrumentalni hiphop se je v zadnjih letih ustalil pretežno na kratkih, slikovitih beatih, zgrajenih zgolj na osnovni točki in precej daleč od resnejše namere širšega aranžiranja inštrumentalov. Kratke kompozicije bazirane na osnovnem vzorcu in loopu pa so precej oddaljene od siceršnje estetike inštrumentalnega hiphopa, ki ponuja več prehodov, neverjetno pestrost „diggerskega“ materiala in kompleksnejšo zasnovo z mnogimi kratkimi zankami.

Eden najkompleksnejših producentov inštrumentalnega hiphopa v zadnjem desetletju je vsekakor manhattanski producent Blockhead, ki tudi na svoji četrti plošči „Interludes After Midnight“, kot vedno izdani pri čislani britanski založbi „Ninja Tune“, izvira iz osnovnega koncepta brskanja po prašnih vzorcih.

Blockheadov prvi vidnejši korak na sceni je bilo sodelovanje z ekspresivnim, odbitim raperjem Aesopom Rockom, nato pa se je vse bolj oprijemal forme inštrumentalnega hiphopa, ki ga z vsako novo ploščo malce predela in nadgradi. Tudi tokrat gre za rmočno nadgradnjo njegovega prejšnjega albuma, grajenega okrog vstopanja in izstopanja natančno dodanih oz. odvzetih vzorcev, oprijetih na močnih, nosilnih basovskih linijah ter udarnih kickih in snareih. Album skozi 12 kompozicij preko močne in dokaj udarne ritmične zaslombe dinamično potuje po svetu najrazličnejših dogodkov, ki jih v New Yorku doživlja Blockhead.

Izjemno širok je tako arzenal uporabljenih samplov kot tudi inštrumentarij, s katerim se Blockhead večkrat pridruži fiktivnemu aranžiranju eklektičnega ansambelskega zvoka, saj enega za drugim z odločno natančnostjo tke vzorce, kot da bi bil glavni krojač dobro uigranega orkestra. Vzorci, zbrani na njegovih svetovnih popotovanjih se naslanjajo na eksotiko turške, indijske, karibske ter zahodnoevropske godbe in so najvitalnejši sledilec osnovni boben in bas liniji ter presenetljivo prezentni flavti. Vsekakor ne more niti mimo osnovnega, vokalnega vodila, zbranega okrog množice odlično premišljenih in do potankosti dodelanih vokalnih vzorcev, od Kinga Suna in Heather B., do izsečkov iz raznih TV serij in oddaj, ki mnogokrat predstavljajo uvodno nit skladb. Seveda večino kompozicij  gradi tudi okrog mračnih, piskajočih sintov potujočih skozi zvočne pejsaže, z vidno tendenco po iskanju psihadeličnosti in ambientalnosti. Mnogo samplov tako izvira iz sveta krautrocka in psihadelije šestdesetih let in se izliva v svet sanjave, temačne, molovske, zapohane, vase zaprte, mestoma celo mračnjaške podobe značilne za obdobje trip hopa.

Paleta raziskovalnih vzorcev mnoge od njih povsem razgali, preobrazi in s kirurško natančnostjo odpelje nazaj v izhodiščno točko, ki predstavlja rob med emocionalnostjo in premišljenostjo osebne izkušnje. Vanjo z občutkom vključuje tudi vzorce trobil, tolkalnih eskapad, triangla in celo močnih kitar, ki se izlivajo v pestro, kompleksno in široko dekoracijo melodičnih vzorcev, nemalokrat obešenih na sinkopiranih ritmih.

Album „Interludes After Midnight“ je zelo osebna izkušnja, izvirajoča iz predvsem temnega, občasno pa tudi malce toplejšega in svetlejšega sveta, ki nas vrača v izhodiščno točko naslova in koncepta - nočnega popotovanja po ulicah New Yorka. Naslov si je Blockhead namreč sposodil pri poznovečerni oddaji za odrasle, ki je TV ekrane krasila v drugi polovici osemdesetih in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Rezultat nočnega potepanja po newyorških ulicah je polnost, a nenasičenost zvoka, ki sloni na zelo osebnem pristopu predanega avtorja, čigar estetika dobi vso širino šele, ko se s slušalkami v ušesih, ponoči podate skozi noč, saj le tako tenkočutnost in prostorskost zvoka dobita pravo razsežnost. Nočni jazzy hiphop inštrumentalni trip premetava med različnimi razpoloženji vpetimi v skupen prostor in čas, skozi razgrajevanje in dograjevanje vzorcev, estetsko globoko vpetih v prvobitnost hiphoperskega brskaštva. Resda sem od Blockheada pričakoval bolj razvrvano, umazano in manj „spolirano“ ploščo, a sem hkrati dobil nepričakovano jasno podobo producenta, ki še vedno gleda glasbo skozi svet alternativnega rapa, znotraj katerega že z naslovi kompozicij izjemno natančno zadene željeno atmosfero. Najbolj razveseljujoče pa je, da Blockhead s ploščo v ploščo napreduje in dokazuje, da mu v svetu kompleksnega raperskega inštrumentalnega hiphopa trenutno ni para.